V osrčju osrednje Italije je 300-kilometrska pešpot po stopinjah sv. Benedikta. Zasnoval jo je profesor, pisatelj in ljubitelj pohodništva Simone Frignani, ki je do te ideje prišel potem, ko je prehodil Frančiškovo pot od Assisija do Rima.
Po prehojeni poti je začutil željo, da bi ustvaril podobno romarsko pot, povezano s kraji in duhovnostjo svetega Benedikta. Nastala je pot svetega Benedikta. 16-dnevna hoja združuje tri najpomembnejša mesta, povezana z življenjem tega svetnika: Nursijo, Subiaco in Monte Cassino.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Nursija
Pot se začne v rojstnem kraju svetega Benedikta v Nursiji, čudovitem mestu rimskega izvora v gorovju Sibillini. Danes je kraj znan po izjemno lepi pokrajini, številnih športih na prostem in kulinarični tradiciji, ki temelji na tartufih in klobasah. Samostan svetega Benedikta in njegove sestre Sholastike pa že stoletja privablja romarje.
Po besedah najstarejšega biografa svetega Benedikta, papeža svetega Gregorja Velikega, se je Benedikt s svojo sestro dvojčico Sholastiko rodil leta 480 rimskemu plemiču v Nursiji. Še pred nekaj leti je bilo mogoče obiskati kripto, kjer sta se rodila Benedikt in Sholastika. Bazilika, zgrajena nad kripto, je bila nato v potresu leta 2016 popolnoma uničena, od nje je ostala le še fasada.
Subiaco
Po 10 dneh hoje po omenjeni poti romar prispe v Subiaco, v dolino Aniene, kjer se strmo povzpne mimo benediktinskih samostanov, kapelic in nekdanjih domov puščavnikov. V ogromni skalni steni se ob poti nahajajo “Rajska vrata”, kjer so zapisane besede pesnika Petrarce.
Benedikt je prišel sem po odhodu iz Rima, kamor so ga poslali študirat in kjer se je znašel v sporu s takratno ideologijo libertinizma. Zaradi tega je v želji po miru in molitvi pobegnil iz mesta.
Spoznal je meniha po imenu Romano, ki ga je odpeljal v jamo 65 kilometrov vzhodno od Rima, prav v omenjeni Subiaco. Benedikt je tu živel kot samotni puščavnik približno tri leta in se posvečal izključno molitvi.
Čez nekaj časa so ga menihi prosili, naj postane njihov opat. Skozi leta je ustanovil številne samostanske skupnosti v okolici Subiaca. Njegovo duhovno življenje je temeljilo na načelu Ora et Labora (Moli in delaj).
Danes lahko v samostanu v Subiacu vidimo labirint cerkva, kapelic, dvoran in hodnikov. Zaradi velikega vpliva, ki ga je imel sveti Benedikt na Cerkev in na kulturo, je skozi stoletja v ta kraj zahajalo veliko znanih osebnosti. Svoj pečat so pustili opati, papeži in plemiči, pa tudi nekateri največji umetniki tistega časa. Umetniška dela segajo od bizantinskega obdobja 8. stoletja do izjemnih fresk umetnikov iz zgodnje renesanse.
Poleg duhovnosti, zgodovine in umetnosti lahko v Subiacu opazujemo izjemno naravo. Gorovje Simbruini v ozadju in žuborenje reke Aniene v dolini ponujata idealno okolje za razmislek in meditacijo.
Monte Cassino
Po nadaljnjih šestih dneh se pot konča in doseže višek: znamenita hiša benediktinskega reda, opatija Monte Cassino. Gre za najstarejši samostan v Italiji. Stoji na vrhu hriba na 516 metrih nadmorske višine in se ga vidi daleč naokoli.
Sveti Benedikt je prišel v kraj leta 530. Potem ko je bil žrtev spletk ljubosumnega meniha v Subiacu, je odšel v Monte Cassino, kjer je ustanovil svojo zadnjo skupnost na ruševinah starodavnega templja, posvečenega Apolonu.
V Monte Cassinu je Benedikt napisal navodila, ki se jih je posluževal za učinkovito vodenje menihov in upravljanje skupnosti, ki so postala znana kot Pravila svetega Benedikta. S poudarkom na redu in stabilnosti so navodila postala sinteza benediktinskega samostanskega življenja.
Zaradi ravnovesja med trdnostjo in zmernostjo je bilo Pravilo v srednjem veku sprejeto v večini samostanov zahodne Evrope.
Sveti Benedikt je umrl v Monte Cassinu 21. marca leta 547. Pokopan je v kripti s svojo sestro sveto Sholastiko.
Tako kot Subiaco je tudi opatija Monte Cassino postala živahno kulturno središče in so jo vodili najbolj učeni opati vseh časov. Njene knjižnice, arhivi in muzeji so dokaz izjemne preteklosti.
Monte Cassino znova obnovljen
Opatijo Monte Cassino so ob številnih priložnostih opustošili in uničili Langobardi in Saraceni, bila je tudi žrtev potresov in požarov, a so jo vsakič znova obnovili. Nazadnje so jo leta 1944 bombardirala zavezniška lovska letala in jo porušila skoraj do tal. Obnavljali so jo med letoma 1948 in 1956.
Obiskovalci lahko danes občudujejo veličasten samostan in baziliko ter grobnico svetih Benedikta in Sholastike. Muzej ob opatiji pa hrani slike in druga umetniška dela, kot so rokopisi in starodavne knjige.
Papež Pavel VI. je leta 1964 Benedikta razglasil za zavetnika Evrope, da bi počastil prizadevanja vzpostavljanja nove krščanske kulture benediktinskega reda, ko je Rimsko cesarstvo propadalo, moderna in renesančna Evropa pa še ni bila zasnovana.
Trije čudoviti kraji na poti sv. Benedikta dobro predstavljajo duhovno in kulturno dediščino svetnika, njegovega reda in njegovega vodenja v Cerkvi in v Evropi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
