“Za otroke želiva zgraditi svet, v katerem je pomemben odnos s človekom in ne pametnim telefonom”

Nepopolna družina so Monika, Łukasz, Marysia, Janek in nekaj mesecev stara Ania. Trojanowski imajo svoja bloga (Nepopolna družina in Nepopolni katoličan), kjer pišejo o majhnih čudežih v vsakdanjem življenju. Za Aleteio so delili zgodbo svojega zakona in starševstva. Pripovedujejo tudi o izgubi otrok, hvaležnosti in boju za nebesa.

"Spomnim se trenutka, ko sem nekaj mesecev po izgubi otroka pokleknila v cerkvi in rekla Bogu, da se ne morem spopasti z vsem tem. Začela sem se pogovarjati z njim, celo prepirati, toda nikoli se od njega nisem oddaljila. Šele romanje v Sokółko mi je prineslo mir, ki ga pred tem nisem imela," pripoveduje Monika.

Ne želite biti popolna družina?
Monika: To preprosto ne bi bilo res! Vsakdan vendar ni vedno barvit.

Łukasz: Perfekcionizem je predstavitev ideala družine, to pa ni realno. Poleg tega svetniki niso osebe, ki ne delajo napak, temveč osebe, ki so svoje napake sposobne priznati in se po njih pobrati, seveda z božjo pomočjo. Kot nepopolna družina sledimo Jezusu, delamo napake, se poberemo in gremo naprej.

Kako je videti vsakdan nepopolne družina? Kako iščete srečo v majhnih stvareh?
Monika: To je težak izziv, še posebej v realnosti, kjer je veliko motenj, ki ljudi odvračajo od pogovorov, od srečevanja za mizo in skupnih obrokov. Skupaj z možem želiva za svoje otroke zgraditi svet, v katerem je pomemben odnos s človekom in ne pametnim telefonom. Seveda nastopijo trenutki šibkosti, toda še vedno se borimo!

Łukasz: To, kar lahko zakonca dajeta svojim otrokom, je vzajemna ljubezen. Najpomembnejša je gradnja odnosa med zakoncema. Skrb za odnose je precej težja, ko so doma majhni otroci, midva pa imava kar tri! Vsaj pet minut na dan je vredno posvetiti pogovoru ali objemu.

Monika: Skrbiva za skupne zakonske trenutke. Ko sva popustila, sva opazila, da se je začel najin odnos zelo hitro kvariti. Osredotočila sva se na opravljanje nalog, pogovore o vsakdanjosti, primanjkovalo je vezi med nama, odnosa pa vendar ne moremo graditi enkrat na dva tedna.

Łukasz: Nekoč sva slišala pomembno misel očeta Adama Szustaka.

O čem govori?
Łukasz: Ena majhna gesta v odnosu do žene je ena točka, en velik podvig v odnosu do nje prav tako ena točka. Na splošno se izkaže, da številne malenkosti v odnosu do žene prinašajo več točk (smeh).

Monika: Da bi dosegli drugega človeka, se morate z njim pogovoriti. Z vsakim naslednjim otrokom, ko sem računala na to, da bo mož vedel, kaj pričakujem, mi je postajalo vedno bolj jasno, kako pomembno je, da naš blok obidem v samoti (smeh).

Vaša bloga: Nepopolni katoličan in Nepopolna družina sta "pričevanje o vsakodnevnem boju za nebesa". Kako je ta boj videti pri vas?
Łukasz: Že vrsto let sodelujemo v skupnosti Opus Dei. Merila pobožnosti, ki jih izpolnjujemo, niso nič izjemnega: vsakdanja maša, manjše žrtve, redno branje Svetega pisma, molitev. Pri vsem tem ne gre za to, da bi hitro opravili molitev, temveč gre za odnos z Bogom in to, da mu namenimo dober, kakovosten čas.

Ljudje gredo v nebesa v parih, zato pot moje svetosti nosi ime moje žene. Med nama prihaja do napetosti, toda precej bolj pomembno je, da drug drugega dvigujeva. Ob poslednji sodbi bo vprašanje eno – o ljubezni. Sem tudi jaz ljubil?

Pogosto govorite o čudežih v vsakdanjem življenju in o hvaležnosti Bogu zase in za družino. Čudež se je vendar zgodil v kraju Sokółka!
Monika: Bivanje v Sokółki je spremenilo naše življenje! Kot mlad par sva si prizadevala za otroka. Šele po mesecih truda in preiskav sva dočakala najin čudež – Wiktorijo. Na žalost sva hčerko izgubila. Po tej izkušnji sem se le s težavo pobrala. V mojem primeru je žalovanje trajalo eno leto.

Nekega dne sem brala o čudežu v Sokółki. Moža sem prijela za roko in mu sporočila, da greva tja. Zgodil se je čudež! Devet mesecev pozneje se je rodila Marysia. Doslej smo bili v Sokółki šestkrat: trikrat sva prosila za dar potomstva in trikrat sva se zahvalila za najine otroke.

Łukasz: Ko sva bila prvič v Sokółki, sva najino družino predala Bogu. Takrat sva rekla: "Bog, naj se zgodi tvoja volja!" Prej sva bila veliko manj osredotočena na pravo hierarhijo vrednot. Na prvem mestu je vedno Bog, potem žena in nato otroci.

Izgubili ste prvega otroka – Wiktorijo. Je izguba otroka prinesla krizo vere? Ste bili jezni na Boga?
Monika: Spomnim se trenutka, ko sem nekaj mesecev po izgubi otroka pokleknila v cerkvi in rekla Bogu, da se ne morem spopasti z vsem tem. Začela sem se pogovarjati z njim, celo prepirati, toda nikoli se od njega nisem oddaljila. Šele romanje v Sokółko mi je prineslo mir, ki ga pred tem nisem imela.

Łukasz: Nisva se obrnila stran od Boga, hkrati pa, kar je prav tako pomembno, se vsaj na začetku nisva obrnila k njemu. Žalovala sva. Šele ko sva Boga prosila za pomoč, se je vse začelo postavljati na svoje mesto.

Je bilo čakanje na naslednjega otroka v vašem primeru obdobje molitve?
Monika: Zadoščal je en obisk v Sokółki in postala sva starša Marysie! Uporabljala nisva nobene posebne molitve. Enkrat sem zmolila devetdnevnico z namenom prejeti dar potomstva. Vendar to ne deluje tako, da enkrat izrečemo molitev in bo ta takoj uslišana. Bog ni supermarket.

Monika, ste zaradi materinstva postali bolj odprti za marijansko duhovnost?
Monika: Marija je zame neprekosljiv vzor. Čez dan se zelo pogosto obrnem k njej, rožni venec pa je zame orodje za to, da Mariji zaupam namere, ki jih imam v srcu.

Svetost v zakonskem vsakdanu – kako jo realizirata?
Łukasz: Trudimo se, da skupaj hodimo v cerkev, ne samo ob nedeljah. Vsak dan molimo, pogosto se zgodi, da naša molitev traja samo pet minut. V prihodnje bi radi molili vsaj desetino rožnega venca skupaj z otroki. Svetost v vsakdanjem življenju ni samo duhovnost. To so tudi majhne geste. Največje junaštvo je odpustiti drug drugemu. Ponižnost je težka, a najbolj primerna pot do svetosti.

Monika: Odpuščanje je težko. Ko se spreva pred otroki, tega ne skrivava. V njihovi prisotnosti se drug drugemu opravičiva.

Kdaj molite?
Łukasz: Molimo pred vsakim obrokom. Vključujeva otroke, držimo se za roke. Za zavetnika sva izbrala sv. Janeza Pavla II., zato ob 21.37, ob uri njegove smrti, recitiramo kratko molitev. Jožefmarija Escriva, duhovnik in ustanovitelj Opus Dei, je govoril, da živimo sredi sveta, nismo menihi. Tudi dobro opravljeno delo je lahko oblika molitve.

Monika: Za molitev izkoristim drobne trenutke čez dan. Molim rožni venec, včasih na obroke (smeh). Pomembno pa je to, da smo z Bogom eno.

Doma imate veliko družinskih fotografij. Łukasz, v eni izmed objav na družbenih omrežjih ste zapisali, da "se je lažje pobotati, zahvaljujoč vsem tem lepim spominom."
Łukasz: Doma imamo razobešenih skoraj 60 fotografij. Tudi če se spremo in gremo vsak v svojo stran, vidimo fotografije. Omogočajo nam, da razmišljamo pozitivno. So kot naše budilke za božjo navzočnost, pa tudi zakonsko. Moj cilj, kot moža in očeta, je sebe in svojo družino pripeljati k svetosti.

Prijetno vzdušje in ovire v odnosih rešuje tudi kakav!
Monika: Preprostost je ključ za doseganje drugih ljudi. Pijačo imamo vsi radi, združuje nas (smeh).

"Mož – najboljši prijatelj življenja in tisti, ki nas neskončno ljubi," so vaše besede, Monika. Je prijateljstvo temelj dobrega zakona?
Monika: Vsekakor! Prijatelj je nekdo, na katerega se lahko zanesem in se mu odprem. Lepo je graditi ljubezen, strast na zaupanju.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto