Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Zadnji trenutki življenja mladega Carla Acutisa: “Z nasmehom je zaprl oči”

CARLO ACUTIS

www.carloacutis.com

Gelsomino del Guercio - objavljeno 16/11/21

Spomine na zadnji zemeljski dan je zbrala njegova mati Antonia

“Klinično so ga zdravniki razglasili za mrtvega, ko so njegovi možgani prenehali z vsemi vitalnimi aktivnostmi. Bilo je 11. oktobra 2006 ob 17.45. Počutila sem se, kot da živim v sanjah,” se zadnjih sinovih trenutkov spominja Antonia Salzano, ki je napisala knjigo Skrivnost mojega sina.

Gre za najbolj dramatične ure pred Carlovo smrtjo 11. oktobra 2006, ki vedno znova dokazujejo, kako poseben je bil ta fant, ki je lani v Assisiju dosegel čast oltarja.

Hospitalizacija brez upanja

Tega mladega blaženega so v prvih dneh oktobra 2006 odpeljali v bolnišnico San Gerardo v italijanskem mestu Monza z grozljivo diagnozo: levkemija M3, ki lahko v zelo kratkem času razširi rakave celice po celem telesu. Bolezni ni mogoče preprečiti in jo je mogoče pozdraviti le v izjemnih primerih. Njegova bolezen je bila primer brez upanja na ozdravitev.

“Obstajajo ljudje, ki trpijo bolj kot jaz”

Carlova mama Antonia se spominja, da sta mu “medicinski sestri z dežurnim zdravnikom na obraz namestili aparat, ki mu je pomagal dihati. Vprašali so ga, kako se počuti. Z nasmehom je odgovoril: ‘V redu sem, obstajajo ljudje, ki trpijo veliko bolj kot jaz.’ Nejeverno so se spogledali, saj so vedeli, kako hudo trpljenje povzroča ta vrsta levkemije. Vendar je kljub temu odgovoril tako.”

Zdelo se je nemogoče, da Carlo takšne bolečine zdrži sam. “Ni šlo le za junaštvo enega trenutka. Videla sem, da mu lahko le njegova močna in tesna vez z Gospodom pomaga skozi trpljenje na tak način.”

“Leta, preživeta v Božji luči”

Ta odnos z Jezusom, nadaljuje Carlova mati, “je bil sad odnosa, ki ga je gojil dan za dnem, uro za uro. Ne da bi se tega zavedal, je Carlo na ta način zgradil možnost živeti ta trenutek. Gradil ga je leta, ki jih je živel pod Božjo lučjo, pod Njegovo nenehno zaščito, pod nenehno svetlobo.”

Antonia Salzano se spominja, da je bilo “med tistimi, ki so ga videli v tistih urah v bolnišnici, veliko takih, ki so mi povedali, da so imeli v tistih trenutkih vtis, da so se znašli pred posebnim fantom, ki zaradi svoje moči skoraj ni bil človek. Uspel je, da ni pokazal svojega trpljenja, da se nevihti ni pustil motiti, ampak se ji je nasmehnil.”

Carlo je slutil, da prihaja smrt

Medtem se je Carlovo zdravstveno stanje iz ure v uro slabšalo. Bilo je 10. oktobra zvečer.

“Približno ob enih zjutraj sem za nekaj minut zadremala, Carlo pa zaradi hudih bolečin ni mogel spati. Slišala sem, da je prosil dežurne sestre, naj ne delajo preveč hrupa, da bom lahko počivala. Še vedno sem upala, da mu bo uspelo premagati bolezen, čeprav sem v mislih slišala besede, ki mi jih je sam želel povedati takoj, ko smo prispeli v bolnišnico v Monzi: ‘Pripravi se. Od tod ne odhajam živ.'”

“Te besede mi je rekel, ker ni hotel, da pridem nepripravljena do trenutka njegove smrti. Pojasnil mi je, da mi bo tudi iz nebes poslal veliko znamenj in da moram biti mirna.”

Trpeč, a miren

Nekaj ​​trenutkov, preden je padel v komo, je materi rekel, da ga malce boli glava. “Nisem bila posebej zaskrbljena, saj sem ga še naprej videla trpečega, a hkrati umirjenega. Nekaj ​​trenutkov pozneje pa je zaprl oči in se nasmehnil. Nikoli več jih ni odprl. Zdelo se je, da je zadremal, a je zaradi možganske krvavitve, ki je v nekaj urah privedla do njegove smrti, padel v komo.”

Klinična smrt

Zdravniki so ga razglasili za mrtvega, ko so njegovi možgani prenehali z vsemi vitalnimi aktivnostmi. Ura je bila 17.45. “Počutila sem se, kot da živim v sanjah,” pripoveduje Antonia Salzano, “Carlo je odšel v tako kratkem času. Gospod ga je odpeljal, ko je imel le 15 let, na višku mladosti.”

“Upanje, da ni odšel iz naših življenj”

Carlova družina je želela njegove organe donirati že pred njegovo smrtjo. Na žalost pa zdravniki tega niso dovolili, ker so dejali, da so organi ogroženi zaradi levkemije.

“Obvestili so naju, da je Carlovo srce 12. oktobra, na predvečer zadnjega prikazanja fatimske Marije, nehalo utripati. Za naju to ni bilo naključje. Izgubila sva edinca, kar je bila za naju neizmerna bolečina, a nama je pomagalo upanje, da ni dokončno izginil iz najinih življenj, nasprotno, da nama bo sedaj bližje kot prej in da naju pripravlja na boljše življenje.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

Tags:
smrtsvetniki
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.