Na lastni koži je občutil, kaj pomeni s 180 nastopov na leto priti do ničle

Moške skrivnosti nam je tokrat zaupal Matic Plevel, poklicni glasbenik, kitarist pri ansamblu Saša Avsenika in skupini Fehtarji. Pri obeh zasedbah in še dveh drugih je tudi organizator nastopov, tako da je planer diplomiranega psihologa, ki ima dodelano mnenje o vseh pomembnih vprašanjih sodobnega časa, dodobra zapolnjen. Z ansamblom Saša Avsenika bo z veseljem nastopil tudi na sredinem dobrodelnem koncertu Klic dobrote.

Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Potrudim se, da si v življenju naredim čim več prijetnih stvari. Ljudje sami vplivamo na to, da živimo dobro, da smo srečni, da lahko živimo v miru, kar mi je zelo pomembno. Prizadevam si, da počnem čim več stvari, ki me veselijo, v katerih se najdem, reči, ki v meni prebujajo strast.

Življenje pa seveda ni le sonce. Ko pridejo megleni dnevi, se posvetujem z ljudmi, ki so mi blizu, skozi dialog in osvetljevanje različnih zornih kotov ljudje lažje dobimo celotno sliko dogajanja. Končno odločitev pa moraš sprejeti sam. Pomembno je, da takrat slediš srcu, občutjem, notranjim instinktom. 

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Kot moški sem vseeno zelo čustven. Le če si pustimo doživljati vsa čustva, lahko življenje živimo polno in široko. Tako si tudi ne ustvarimo možnosti za nastanek tabujev in kompleksov. Tovrstne težave so velikokrat povezane s tem, da si ljudje ne pustimo čustvovati ali pa si preprosto kakšno stvar zanikamo. Po drugi strani sem zelo tradicionalen.

Zagovarjam, da morajo moški imeti "moška", ženske pa "ženska" čustva. Stvarstvo je z razlogom narejeno tako, da imamo dva različna spola, vsak od njiju ima določena čustva bolj poudarjena. Izhodišče je na primer družina: takega občutja varnosti, pripadnosti in zaupanja v družini, kot ga daje mama, oče ne more. Moški to naredi na drugačen način.

Ste poklicni glasbenik. Na svojem Instagramu imate napisano, da življenje živite na poti. Katera je največja slast tako dejavnega glasbenega življenja in kako se po drugi strani kosate z izzivom pomanjkanja časa?
Biti poklicni glasbenik je zelo velik blagoslov. O tem sanja ogromno fantov in deklet v Sloveniji. Naša majhnost je včasih prednost, drugič pa tudi ne. Posledično v Sloveniji zelo težko preživiš kot poklicni glasbenik.

Imel sem srečo, da sem se pred 12 leti pridružil ansamblu Saša Avsenika, da lahko z njim odkrivam Evropo, nemško govoreče dežele. Tam sem spoznal, kaj pomeni profesionalizem, z vidika glasbe in organizacije. Dobil sem ogromno izkušenj, ki se jih trudim prenesti v Slovenijo. Nemčija je tehnološko zelo razvita, tam se držijo reda.

Slovenci imamo srečo, da premoremo hribe, ravnino, morje, skratka pestrost. Naša hrana je na primer neprimerno boljša kot v Nemčiji. Mi, ki delujemo v Sloveniji in tujini, absolutno cenimo slovensko glasbo in hrano. Po drugi strani pa je narodna pripadnost, kakršno gojijo Avstrijci, lahko Slovencem le poduk.

Kaj pa prosti čas?
Leta 2009 sem stopil v kolesje Avsenikov. Moj prijatelj Matjaž Vlašič bi rekel, da se usedeš na hitri vlak. Ali ostaneš na njem ali pa padeš dol in posledično imamo bolj malo prostega časa. Do tega trenutka smo vsi člani ansambla na njem. Priimek Avsenik je na neki točki ogromna prednost, na drugi pa lahko breme. Naša prednost je bila to, da smo imeli v enem letu toliko nastopov in povpraševanja, kolikor jih nimajo nekateri izvajalci v nekaj letih. Na najvišji točki – v letih 2017 in 2018 – smo imeli na leto tudi 180 nastopov.

Tu niso vštete vaje in medijske obveznosti. Ko si v pogonu, se sploh ne zavedaš, da ti nekaj manjka ali da kaj pogrešaš. Ljudje smo prilagodljiva bitja. Potem je leta 2020 prišla korona. Mesec dni nam je bilo to še fino – malo smo se ustavili in odpočili. Naenkrat smo "ugotovili", kaj so prosti vikendi.

Pozneje tudi, kaj pomeni druženje s sorodniki. Prej v 12 letih sem namreč večino porok, prvih svetih obhajil in birm, obletnic zamudil. Te stvari sem zdaj doživel. Vesel sem, da je tako, ugotovil sem, da sem to pogrešal. Upam, da si bom kariero lahko uredil tako, da bom lahko užil več zasebnega življenja. V preteklosti smo to kompenzirali z obiski in druženjem med tednom. Glasbenikova nedelja je ponedeljek. :)

Si želite nekoč ustvariti družino?
Moji kolegi v ansamblu družine imajo. Nekateri so imeli partnerice že pred prihodom v ansambel. Drugi so jih dobili v času našega igranja. Vsa ta leta sem bil precej predan glasbi, ki sem jo pogosto postavljal pred osebno življenje. Zato pri 32 letih svoje družine še nimam. Absolutno pa si je v prihodnje želim. Eden največjih izzivov mi je najti osebo, ki mi bo pripadna z nekimi vrednotami, po drugi strani pa vse to vrniti. Pripadnost, iskrenost, ljubezen, povezanost. Veselim se prihodnosti.

Po izobrazbi ste diplomirani psiholog. Med drugim ste v koronačasu prostovoljno nudili tudi psihološko pomoč ljudem, ki so zanjo prosili. Kaj Slovenci najbolj potrebujemo v teh viharnih časih?
Doštudiral sem psihologijo. Nikoli nisem bil redno zaposlen kot psiholog. Pogodbeno pa delujem kot pripadnik enote psihologov v civilni zaščiti, ki posreduje ob večjih naravnih nesrečah ali težjih intervencijah reševalcev. Nudimo podporo reševalcem.

Če se dotakneva koronačasa … Zdi se mi, da smo postali narod egoistov. Ljudje gledamo le nase, kaj je nam prav, kako se bomo znašli. Razumem, da je tako, ko so v ozadju velike stiske. Ko pa ni tako, me žalosti, da ne znamo pogledati na sočloveka. Dialog je zelo pomemben. Poslušati bi morali probleme drugih.

Glede politike: čeprav vem, da se z delovanjem virusa spoznavamo iz dneva v dan, bi morali te zadeve (ukrepe, op. a.) nekoliko bolje organizirati in predvideti vnaprej. Ko ljudje vemo, kaj nas čaka, se počutimo varne. Ko se reči spreminjajo iz dneva v dan – nekatere stvari se morajo, ker so nepredvidljive –, je težje.

V tem času je pomembno, da ne gledamo le sami nase, da se pogovarjamo in si pomagamo. Krizo bomo prebrodili le, če bomo znali stopiti skupaj in najti skupno rešitev. Ne gre za problem Slovenije, ampak problem sveta. Če bo vsak le vztrajal pri svojem mnenju, če ne bo posluha za druge skupine, se bomo še dolgo vrteli v začaranem krogu. Tu so države, kot je na primer Kitajska, celo v prednosti.

Tam voditelj reče: tako bo. In če se ljudje tega ne držijo, nastane problem. To je izziv za države z demokracijo, kjer se spoštuje mnenje vsakega, kar je sicer prav. Imamo težko situacijo, ki je rešljiva, a pot do tja še iščemo. Bolj ko bomo znali komunicirati, prej bomo našli rešitev. Bolj ko bomo vztrajali vsak na svojem stališču, dlje se bo to vleklo. Zgodovina nas uči, da smo jugoslovanski narodi po obdobjih vojn potrebovali kar nekaj časa, da smo našli složnost. Srčno upam, da ne bomo med zadnjimi, ki bodo izšli iz te krize. 

Vrniva se k dobrodelnosti. Bliža se koncert Klic dobrote, kjer bo nastopil tudi vaš ansambel. Kaj vam pomeni dobrodelnost?
Dobrodelne akcije se me vedno znova dotaknejo. Fascinantno se mi zdi, kako znajo ljudi v Sloveniji povezati. To se trenutki, ko doživim ponos ob tem, kako znamo pomagati sočloveku. Nekaterim življenje tako čudno premeša karte, da se znajdejo v težki situaciji. Ljudje smo, imamo zmožnost govora in mišljenja, tu smo drug za drugega, prav je, da si pomagamo.

Vsak korak v tej smeri je pravi, še posebej, ko si v položaju, kot smo mi. Konkretno v ansamblu Saša Avsenika se vsako leto ne glede na krize približno na petih do desetih nastopih popolnoma odrečemo honorarju in pomagamo ljudem, ki to potrebujejo.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
V zadnjem času so moj prosti čas zelo zaznamovali hribi. V osnovni in srednji šoli sem se ogromno ukvarjal z gasilstvom, igral sem tudi rokomet. Konji pa me spremljajo vse od osnovne šole. Nekoč sem se ukvarjal s kasaštvom, nato sem po premoru presedlal na jahanje. Izbral sem reining, to je disciplina western jahanja. V tistem  času je bil to moj stik z naravo, samim sabo, stvarstvom.

Odklopil sem telefon, zame je obstajal le stik s konjem. Če boš tedaj z glavo drugje, boš končal v pesku. Jahal sem v okolici Kočevske Reke, to so edinstveni neobljudeni kraji. V kvadratnem metru luže vidiš odtise jelena, medveda, volka, krave, konja. Prvinska divjina.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Strpnosti. Ne znamo spoštovati drugačnosti. Četudi se z vsem ne strinjamo, še ne pomeni, da je treba obsojati. Komunikacije. Težave s komunikacijo vodijo do prepirov, kriz in vojn. Enakosti. Zaradi demografskih, socialnih in ekonomskih razlogov ljudje nimamo enake možnosti razviti svoje potenciale.