Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 18. januarja |
Sveta Marjeta Ogrska
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Pasti v dnevu

Antonio Guillem | Shutterstock

Ana Pavec - objavljeno 26/11/21

Koliko pasti čaka name v enem samem dnevu!

Najprej je tukaj moj telefončič – zjutraj, opoldne in zvečer na dosegu roke in s tolikimi skušnjavami: po nakupovanju, po igranju, po klepetanju, po brskanju, po praznem strmenju, po gledanju in poslušanju raznih reči. Pomaga mi jutranja molitev iz molitvenika Magnificat: “Ponižno prosimo Boga, naj vid nam milostno zastre, da ne hlepi po ničnosti.” Ko bi se zavedala, koliko škode naredi ne le meni, ampak tudi odnosom, ki jih živim!

Potem je tukaj moja težnja po neredu: da ne bi vstala takoj, ko mi zvoni budilka, da ne bi takoj pospravila za seboj, ko sem nekaj naredila, da ne bi opravljala tistega, kar je najbolj potrebno, ampak bi se prepustila navdihu, trenutnim idejam, mimobežnim priložnostim po tem, da se zamotim.

Potem je tukaj skušnjava, da bi se neprenehoma jezila: ker ni tako, kot sem si zamislila, ker nečesa na najdem, ker je zunaj turobno vreme, ker so se mi porušili načrti, ker je otrok naredil nekaj neprijetnega, ker mi mož ni ustregel, ker … “Je mar prav, da se jeziš …?” “Prav je, da se jezim do smrti.” (glej Jon 4)

Oh, in skušnjava opravljanja, obrekovanja! “A veš, kaj se je zgodilo? Kaj je rekel ali naredil ta ali oni? Veš, kaj si JAZ o tem mislim!” Ure in ure bi lahko šle za prazno govorjenje, ki nikomur ne napravi ničesar dobrega.

In ko se zavem, koliko priložnosti sem zamudila, koliko dobrega opustila, takrat dobi šele moj “vlakec smrti” zagon! Obsedim obupana nad seboj, nad praznino, ki je “naenkrat” zazevala v mojem življenju, nad neobvladljivim kaosom, ki ga vidim v vsej njegovi veličini, nad svojo nesposobnostjo, nezmožnostjo karkoli izboljšati, premakniti naprej.

Seveda lahko vse to za nekaj časa dokaj uspešno prekrijem – funkcioniram naprej, ne da bi se ti moji padci spremenili v katastrofo. A če sem iskrena s seboj, me ti “moralni kompromisi” prej ali slej dohitijo, nakopičena dejanja oziroma opustitve začnejo trkati na vest.

November me vsako leto začne vabiti v stik s seboj, v poglabljanje v to, v kaj sem poklicana, kje me čaka več življenja, čeprav je zunaj in včasih tudi v srcu tema. Naslednje besede Sirahove knjige me hkrati treznijo in neskončno tolažijo: “Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo? Zato je Gospod do ljudi velikodušen in je nanje razlil svoje usmiljenje. Vidi in ve, kako hud je njihov konec, zato obilno izkazuje svoje usmiljenje.”

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
časmobilni telefon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.