Kar 25 let je vladala na plesnem parketu, je štirikratna svetovna plesna prvakinja in ima svojo plesno šolo. Pol leta je zaradi plesa preživela v tujini, to je v praksi pomenilo, da se je selila iz enega hotela v drugega. Pri 35 letih je imela takega nomadskega življenja dovolj. Zdaj je Katarina Venturini mama in žena, ki lahko živi tisto “normalno” družinsko življenje, po katerem je hrepenela.
Ga. Venturini, zaradi vseh naštetih uspehov imam pred vami kar velik “rešpekt”. Radi vidite, da imajo ljudje pred vami strahospoštovanje?
Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem močno proti ustvarjanju razlik med ljudmi. Že ko me je v otroštvu stara mama hotela narediti bolj posebno, saj sem bila njena najstarejša vnukinja, mi to ni bilo všeč. Želela sem si, da bi bili vsi vnuki enaki in da bi vsi dobili enako pozornost.
Tudi sedaj razmišljam podobno. Res je, da sem dosegla veliko, a tudi drugi so. V življenju vsak bije svojo bitko. Pri meni so rezultati in naziv svetovne prvakinje malo bolj vidni, a kljub temu znam najti način, kako sprostiti vsakega učenca, ki se pride k meni učit, in mu dati občutek, da sem povsem normalen človek.
Kakšna deklica ste bili? So se že takrat fantje pulili za to, kdo bo plesal z vami?
Ne, kje pa. Ne le zdaj, tudi takrat je bilo težko dobiti dobrega fanta. Bila sem zelo introvertirana, vase zaprta, tiha, neproblematična in skromna deklica. Zdi se mi, da ljudje niso niti ugotovili, da sem v prostoru. Morda perfekcionizem, ki ga imamo deklice v sebi, velikokrat ni bil dober, saj se ne moreš pokazati takšno, kot si. Zato so najbrž ljudje manj opazili moje stiske.
V vrhunski plesni karieri ste doživljali veliko pritiskov. Nenehno so vas opazovali, morali ste izvajati perfektne gibe, nastopi so morali biti tiptop. Kako ste se lahko ob tem sprostili? To mora biti naporno …
Res je, z leti to postane breme. Prej pa se tega ne zavedaš. Z vrhunskim plesom sem končala pri 35 letih oz. po 25 letih plesanja, obdobja, ko sem bila na očeh. Zadnjih deset let z Andrejem (Škufco op. a.) sva bila vedno v finalih, vedno sva plesala do konca. A na tekmah nisva nikoli imela časa pogledati drug drugemu v oči in si reči vau, da bi imela nek zgled. Midva sva bila zgled drugim, midva sva bila primerjana in ocenjevana. Pride čas, ko si tega ne želiš več.
Kaj vam je postalo bolj bistveno?
Življenje pod reflektorji sem si želela spremeniti v normalno; hrepenela sem po tem, da lahko vsak večer zaspim v svoji postelji. Pol leta sem spala po hotelih v drugih posteljah; na Japonskem je bilo obdobje šestih tednov, ko sem vsako noč spala celo v drugem hotelu. Nenehno je bilo treba pakirati in razpakirati. Hrepenela sem po tem, da spim v svoji postelji, imam stvari na svojem mestu in se zvečer objamem z ljubljeno osebo. Niso mi več zadoščali suhoparni telefonski pogovori s partnerjem. Pri 35 letih se človek že želi ustaliti in umiriti življenje, ne pa ostati nomad.
No, to vam je uspelo, prihodnje leto z možem Damjanom praznujeta deseto obletnico poroke. Kje vidite prednosti življenja v zakonu?
Ko sva drug drugemu rekla da, sem nezavedno čutila navdušujoč občutek, da nekomu pripadam. Razmišljala sem, zdaj sva povezana, obljubila sva si, da bova do konca življenja skupaj v dobrem in slabem, spletla sva posebno vez. Na poročnem obredu se sam pred sabo, pred partnerjem in Bogom zavežeš, da pripadaš drug drugemu, in si obljubiš zvestobo, podporo in povezanost.
Z možem sta pred petimi leti sprejela otroka, ki pa ga dolgo ni bilo. Mnogi pravijo, da je otrok delo, da stane. Takšni komentarji nas starše kar zabolijo. Kaj pravite vi, kako je imeti naslednika?
V življenju smo čutili različne ljubezni, do staršev, prijateljev, partnerja, do nečesa lepega, a ta ljubezen je nad vsem. Ljubezen do kepice, ki pride ven iz tebe in ki prvi in drugi mesec nemočno leži, ti pa jo spremljaš, kako raste in se razvija pred tvojimi očmi, to je ljubezen.
Sina Marka sem rodila pri 43 letih, Damjan je bil takrat 45, kar je precej pozno. Rekla sem si, le zakaj ga nisem imela že prej, da bi lahko imela še kakšnega. A usoda je tako hotela. Že to, da je Mark prišel na svet, je čisti čudež, zato sem hvaležna za tega enega. V tem čutim izpolnjenost, ljubezen, svetlobo.
Pravijo, da mama šest tednov ne sme vstati iz postelje. Spomnim se časov, ko sva šest tednov ležala skupaj s to kepico, se dojila, jaz sem mu pela, z njim plesala. Imela sem ga le zase. Po šestih tednih pa je otrok še od koga drugega, ne le od mamice. Ko je Mark dopolnil šest tednov, sem šla z njim prvič na sprehod. Možu sem dejala, naj ne hodi tako hitro, ker ne morem.
Imate še kakšno osebo blizu sebe, ki vam poleg otroka in moža veliko pomeni?
Svojega očeta. Cenim njegov čut za pravičnost. Poleg tega mi zna popolnoma neegoistično v vsakem trenutku dati nasvet ali dobro besedo, ne v smislu pridi k meni, hočem, da si tukaj. Podporo izrazi v kratkih stavkih, skorajda šifrah, ki jih jaz razumem. Odkar imam svojo družino, cenim starše in vse to, kar sta morala dati skozi. Mnoge njune poteze, ki sta jih potegnila kot starša in ki mi kot otroku niso bile všeč, zdaj bolje razumem.
Si vzamete čas za dušo?
Želim si, da bi v življenju imela malo več časa. Trenutno sem v procesu, ko določene zadolžitve v svoji plesni šoli predajam naprej, saj sem imela res ogromno dela. Nimam časa za stvari za dušo. V življenju sem si vedno rekla: tole naredi, potem pa se imaš lahko fajn. Ko sem končala tekmovalno kariero, sem plesno šolo odprla le pol leta zatem. Nisem si vzela niti leto dni počitka oz. časa za premislek, kaj si želim v življenju. Drugo leto bom 50, a zdi se mi, da moj čas, ko si bom našla nekaj za dušo, morda duhovnega vodnika, zame šele prihaja.
Kako bi spodbudili bralce Aleteie k plesu, sploh tiste, ki se tega branijo? Morda si lahko čas korone polepšajo na ta način …
Ples je nekaj naravnega; če znamo hoditi, znamo tudi plesati. Hkrati pa je ples tudi veščina. Z vsako plesno vajo postajamo boljši. Ljudje mi večkrat rečejo, da imajo dve levi nogi. Odgovorim jim: prav, a po dveh minutah boste razmišljali popolnoma drugače.
Povrh vsega pa je ples dobra rekreacija, aktivnost in zabava, ki jo lahko partnerja počneta skupaj. V današnjem svetu partnerji živijo eden mimo drugega in se vidijo le zjutraj in zvečer, potem pa on odhiti na košarko, ona pa na pilates. Ravno zato je ples dejavnost, ki ju zbližuje. Pri plesu sta si oba enakovredna, medtem ko pri drugih športih ni tako. To je dejavnost, ki jo res lahko počneta skupaj, in to pozno v starost.
