Darilo za rojstni dan? Prižgala je za 20 kilometrov lučk v Vatikanu

"Adventni venčki so le del mojega ustvarjanja. Zimski čas je moj čas, svoj rojstni dan sem praznovala pod slovensko smreko v Vatikanu. Morda veliko ljudi ne ve, da sem jaz za svoj rojstni dan, lani 10. decembra, pritisnila rdeči gumb in poskusno prižgala lučke v Vatikanu," se nasmehne doktorica agronomije Sabina Šegula, mojstrica floristike, ki skupaj s Petrom Ribičem že od leta 2011 za božič krasi baziliko sv. Petra v Vatikanu. Od leta 2013 pa tam delujeta tudi za veliko noč.  

Kje se je rodila vaša ljubezen do okraševanja?
Decembra oživim. Z dekoracijami in oblikovanjem sem se začela ukvarjati že v osnovni šoli. Ročne spretnosti so mi verjetno nekoliko dane po očetu. Kot študentka sem prakso opravljala v Švici, tri mesece sem delala v cvetličarni, kjer sem se prvič srečala s floristi, ki so znali malo več. Več čas sem si govorila, da je moja sanjska služba freelance (svobodnjak(inja), op. a.). Zdaj to sem, in ne le to, imam svojo zasebno šolo.

Podajanje znanja me veseli. Vedno imam koga, ki želi biti zraven, se naučiti, vključeni so prostovoljci. Na tečajih dejansko uživamo in nikoli ne končamo takrat, ko je konec tečaja. Na tečajih adventne dekoracije smo upoštevali vse ukrepe, ob tem pa smo si vrteli božično glasbo, se smejali, lepo nam je bilo, zato smo druženje kar podaljšali za eno uro.

Živite svoje sanje?
Ljudje me sprašujejo, kaj delam, ko grem na dopust. Nič drugega. Moj poklic je moj konjiček. Najbolj fantastičen dopust pred korono je bil, ko sem šla z nečakinjama in možem na morje. Preizkušala sem nove tehnike za poročno dekoracijo, kar še posebej rada delam. Nečakinji sta predstavljali moja modela. Lovile smo svetlobo, fotografirale šopke. Ko delam dekoracije, se svet ustavi. Drugače ne znam povedati.

Pred letom dni, ko smo želeli začeti plesti vence za Vatikan, se je zgodilo popolno zaprtje. Zaradi Saša Avsenika, ki sem ga povabila k sodelovanju, so ljudje k ustvarjanju pristopili veliko bolje. Adventne vence smo delali pri njem doma: Če dela Sašo, bomo pa še mi. Vsi so se potrudili, podpisali vence in takšni so romali tudi v Vatikan. To je bila osebna izkušnja. Videla se je povezanost.

Kakšen delokrog imata v Vatikanu s Petrom Ribičem?
Delovnik se je razpotegnil s štirih dni na pet. Zjutraj okrog 8.00 prideva s Petrom v Vatikan. Do treh ali petih se organizirano dela. Zaupajo nama, ker naju poznajo, sicer vladajo zelo strogi varnostni ukrepi. Imava privilegij, da se lahko sprehajava po vatikanskih vrtovih. To smejo zelo redki.

Večinoma delava s tremi ali štirimi vrtnarji, za božič jih je več. Malo je nerodno, ker ne znava italijansko, a se zdaj, malo tudi s pantomimo, že tako dobro razumemo, da vsek natanko ve, kaj dela. Postali smo prijatelji. Morda kdo razmišlja, koliko zasluživa. Nič. Gre za najin dopust. Za stroške poti in bivanja poiščeva sponzorje. In to je to.

Pred kratkim je založba Družina predstavila priročnik Sabine Šegula z naslovom Moderni adventni venčki. Avtorica pravi, da ga lahko naredi prav vsak, četudi nima prav takšnih materialov, kot jih je uporabila ona.

"Nerodnih ljudi ni, včasih potrebujejo le malo več časa, da kaj ustvarijo. Vsak venček je unikaten, še posebej če je ustvarjen z ljubeznijo," sporoča avtorica, ki ji na njeni poti ob strani stojita mož in oče ter ji pomagata z železnimi in lesenimi materiali: "Sama ne bi mogla nič, skupaj pa zmoremo." Razstavo njenih adventnih vencev si lahko ogledate v galeriji Družina.

Kako je bilo lani s krasitvijo slovenske smreke v Vatikanu?
Zraven sem bila, ko so nanjo dajali okraske, ker sem želela, da je to narejeno globinsko. Potrdila sem veliko število okraskov in jih tudi sama ožičila z 1,6 mm debelo žico. Ko so jih videli, so bili zadovoljni. Kako sem prišla do tega? Doma sem vzela tako težke okraske, šla v gozd, jih obesila in stresla vejo.

Ko namreč v Vatikanu pride nevihta, je treba paziti, da kaj ne zleti dol. Na 30 metrov se s Petrom s košaro nisva dvigala, to bi bilo prenevarno. Sem pa delovala v košari, ko smo okraševali šestmetrska drevesa. Imela sem čelado, pred tem pa sem opravila zdravniški pregled za delo na višini.

Kako se počutite, ko ste med milijoni katoličanov vedno znova, tudi vsako leto večkrat, izbrani prav vi?
Očitno je tako moralo biti. Leta 2011 sva s Petrom šla v Vatikan le zato, da bi opazovala. Italijanska ekipa mi je bila bolj všeč kot nizozemska. Dobro smo se ujeli, kar naenkrat sva postala del ekipe. Delamo, a se tudi šalimo in uživamo, spoštujemo drug drugega. Zaupajo nama. Med nami je nastalo sožitje. S Petrom sva edina tujca v baziliki.

Kako je videti, ko pokliče Vatikan?
Vse gre po protokolu, vsako leto znova, vsi dogovori gredo prek slovenskega veleposlaništva pri svetem sedežu.

Vrniva se na začetek. Lahko opišete, kako je prišlo do vašega rojstnodnevnega darila, prižiga lučk?
Šef, ki je v Rimu odgovoren za lučke na vseh sakralnih objektih, hvala Bogu zna angleško. Vseskozi sva bila na zvezi. Videl je, da midva s Petrom narediva vse korektno. Vrtnarji pa so vedeli, da imam rojstni dan. To je bil tudi dan, ko sva največ delala. Ob 17.00 je bilo nujno treba do smreke, po Trgu sv. Petra sva se peljala kar z avtom. Pred smreko je bil rdeč gumb. Nisem vedela, zakaj. Dobila sem priložnost, da za svoj rojstni dan uradno preizkusim lučke.

Koliko jih je bilo?
Mislim, da jih je bilo 20 kilometrov. Ob tem sem si pripravila majcene, zaprte kozarce medice in viljamovke. Odprli smo jih in nazdravili.

Za konec: kje delamo največ napak, ko izdelujemo adventne vence?
Venec je simbol večnega življenja. Vrhovi vejic in zelenja morajo tako gledati v smer urinega kazalca. Napletemo pa jih v nasprotno smer. To se sliši zapleteno, ampak ni. Druga stvar je, da običajno narežemo predolge vejice, zato da bi čim prej končali. Ampak tudi ko vejice postrižemo, venček še vedno ostane "kuštrav", vidi se žica. A vsak venček, za katerega se potrudiš po najboljših močeh, četudi ni popolno okrogel, je najboljši venček.  

Dodala bi še, da je treba uporabljati zimzeleno zelenje. Smreka ni priporočljiva, ker se osuje. Lahko uporabimo klek, jelko – Slovenci imamo avtohtono jelko –, v poštev pride brin, božje drevce, pušpan, bršljan. Pri zadnjih dveh bodimo pozorni, če pletejo otroci, saj sta strupena. Tisa je zelo strupena, a v smislu zelenja "zdrži". Če so poleg otroci, bodite pozorni, da si greste, takoj ko je venček končan, umit roke.