Vladimir Rufin Predikaka je že dve leti kaplan v bolniški župniji v Ljubljani. Pred tem je bil kaplan v Olimjah, ki tako kot bolniška župnija deluje po principu drugačne pastorale, saj je pretežno romarska župnija oziroma župnija turizma. Vladimir pravi, da sta si obe župniji podobni, saj tudi v Olimje prihajajo ljudje, ki so izvedeli za različne diagnoze, od ozdravljivih do neozdravljivih bolezni. V obe župniji se zatekajo ljudje, ki jim je diagnoza čez noč postavila življenje na glavo.
Kot bolniški duhovnik se vsakodnevno srečuje s trpljenjem in smrtjo. Zaupal nam je, kako se sooča s tem in kaj mu pomaga, da mu toliko trpljenja ne vzame upanja.
Novomašno geslo mu je pisano na kožo
Pred tremi leti si je pater Vladimir izbral novomašno geslo “Vse premorem v njem”. Te besede ga še vedno nagovarjajo, posebej v bolniški pastorali, ko vidi, kako se Jezus dotakne bolnika.
“Tudi v meni se takrat poglablja vera. Če zaupamo v Gospoda, mnogo lažje prenašamo bolečine kot nekdo, ki je oddaljen, ki se ne more na nikogar nasloniti.”
Najprej je treba biti človeški
Vsako jutro dan začne s priprošnjo, da bi dobri Bog blagoslovil vse ljudi, ki jih bo ta dan srečal, da bi bil odprt za delovanje Svetega Duha, da bo vsakemu, ki ga potrebuje, na razpolago. “Zavedam se, da sem kot bolniški duhovnik na razpolago tako bolnikom kot osebju, pa tudi tistim, ki jih srečam med potjo do bolnišnice.”
Ljudi velikokrat pritegne kolar. Z zanimanjem pristopijo do Vladimirja in ga nagovorijo z različnimi vprašanji. “Ko ljudje vedo, da si duhovnik, in če jim znaš prisluhniti, se kar odpro, ti zaupajo in povedo zgodbe, ki so velikokrat zelo boleče.”
Pri svojem delu je vedno najprej človek. “Pomembno je, da ljudem prisluhnem, da čutijo, da so slišani. Lahko jim dam to, česar jim svet ne more dati. Velikokrat jim povem, da jih ima Bog rad takšne, kot so, kljub temu da imajo napake, da so pozabili na Boga, ko je bilo lepo. Prav tako, da jim Bog pošilja križe, katere lahko nosijo. Vedno pa sem jim dal vedeti, da imajo možnost prejeti zakramente, da očistijo svoje srce navlake, vsega tistega, kar jih oddaljuje od Boga, bližnjega in samega sebe.”
Kaj pa naredi takrat, ko ljudje ne razumejo, zakaj jim Bog pošilja preizkušnje? “Tukaj obmolknem, brez pomena bi jim dajal lažno upanje.”
Delo v bolniški župniji je vedno pestro
Je pa epidemija koronavirusa prinesla spremembe tudi v delovanju bolniške župnije. V normalnih razmerah je pater Vladimir poleg tistih, katerih klic je prejel, obiskal tudi bolnike na vseh oddelkih, v vseh sobah. To vedno predstavlja izziv, saj nikoli ne ve, kakšno reakcijo bo povzročil s svojim prihodom. Včasih se nasmeji, včasih kdo zelo hitro odide iz sobe in počaka na njegov odhod, nekateri se jezijo in ga nekam pošljejo, zgodilo se je pa tudi, da ga je bolnik sprejel kot poštarja.
“Se pa tudi zgodi, da ti takoj povedo, da so ateisti. Ker ne delam razlik, pristopim do njih in se kar hitro odprejo za pogovor, na koncu pa pridejo do rešitve, da kljub temu ‘nekaj’ obstaja zgoraj. Pa zanimivo, povabijo me tudi pozneje, da jih obiščem doma.”
Zdaj so zaradi covida-19 tudi za bolniškega duhovnika pogoji dela drugačni, mnogo težji.
“Prej smo se lahko gibali po bolnišnici v času obiskov. Sedaj pa je na oddelkih omejeno gibanje. Večinoma nas pokličejo, če svojci izrazijo željo, predvsem pred operativnimi posegi, v zadnjem času pa se je povečalo število obiskov covidnih bolnikov. Srečujem se s covidnimi bolniki, ki so na intenzivnih oddelkih, tako da z njimi nimam pogovorov. To so predvsem bolniki, ki se jim izteka zemeljsko življenje.”
“Včasih mi priteče tudi kakšna solza”
Pri delu se srečuje tudi z novorojenčki na intenzivnem oddelku porodnišnice.
“Resnično je najtežje pristopiti do malčkov, ki so komaj začeli živeti in se morajo velikokrat posloviti od tega zemeljskega življenja. Tam se kdaj moj glas tudi trese, potočim tudi kakšno solzo, ko vidim mlade starše, ki s solzami izročajo svojega otroka v božje naročje. Veselili naj bi se rojstva, pa je prišla velika preizkušnja, ki jim velikokrat odpre pogled in spremenijo način življenja. Če prej niso bili toliko povezani s Cerkvijo, se po smrti otroka njihova vera poglobi in to predpisujejo otroku, ki je bil rojen zato, da jima odpre oči. Lahko bi rekli, da so hvaležni zanj, saj jih je veliko naučil.
Posebej mi je težko, ko gledam starše, ki jokajo ob krstu. Saj smo navajeni, da se pri krstu veselimo novega življenja, tukaj pa jih izročamo Bogu, da jih vzame k sebi.”
Kako se on sooča s toliko trpljenja?
Kot duhovnik v bolniški župniji se dnevno sooča s težkimi zgodbami. Čeprav je to delo opravljal že kot diakon, pa se takrat ni toliko srečeval s smrtjo. Kaj ga bodri in mu pomaga vsak dan znova pristopati do svojih župljanov?
“V prvi vrsti mi pomaga molitev rožnega venca, saj je to molitev, ki me vedno znova umiri, da lahko resnično pristopim do človeka, brata ali sestre, ki se poslavlja. Težko mi je gledati, ko bijejo zemeljski boj, kako lovijo sapo, ko vidiš solzo v njihovih očeh in njihovo hrepenenje po zemeljskem življenju.
Prav tako si vsak dan pred Najsvetejšim naberem moči, da lahko pristopam do mojih faranov. Ne smem pa pozabiti zaposlenih, ki so tudi del župnije, ki jih velikokrat premalo polagamo v božje varstvo in se ne zavedamo, da delajo v težkih razmerah, ko se dnevno srečujejo s smrtjo. Velikokrat je v našem življenju smrt tabu tema, neradi govorimo o njej, saj zemeljsko gledano izgubimo ljubljeno osebo. Če pa pogledamo z božje perspektive, se naši dragi rajni preselijo v večnost. Morda potrebujejo naše molitve in lahko darujemo sv. maše, če so morda na poti v vica.”
Ali ima kdaj občutek, da trpljenja ne more več gledati?
“Zadnje čase se to kar velikokrat dogaja, saj je po mojem mnenju najtežje v življenju trpljenje, ne toliko smrt. Ko se pogovarjam z bolniki, ki imajo diagnozo raka, velikokrat rečejo, da jih ni strah smrti, ampak trpljenja, čeprav vemo, da je Jezus že prehodil to pot, pot trpljenja in vstajenja. Tolažim se in večkrat povem, da za velikim petkom vedno pride vstajenjsko jutro. Velikokrat, ko imam morda kakšno preiskavo, hitro pomislim na najslabše, saj vidim tudi mlade, ki zbolijo za neozdravljivo boleznijo … Ampak se tolažim z mislijo, da vsi pridemo enkrat na vrsto, da se poslovimo od tega zemeljskega življenja.”
Ob koncu življenja se pojavi tudi obžalovanje
Vladimir se vsak dan srečuje z najbolj ranljivimi ljudmi, ki se jim porajajo tudi vprašanja o minljivosti, odnosih z najbližjimi in podobnim. Ob pregledu lastnega življenja pa se včasih pojavi tudi obžalovanje.
“V prvi vrsti najbolj obžalujejo, da morda niso dovolj poskrbeli za svoje otroke, da so bili morda prevečkrat strogi ali pa tudi popustljivi. Velikokrat jih boli, da so otroke vzgajali v krščanskem življenju, pa so se otroci, ko so odrasli, obrnili proč od Boga, prav tako jih boli, da vnuki ne živijo krščanskega življenja.
Naslednje, kar izpostavijo, je, da so premalo poskrbeli za zdravje, da so se večinoma razdajali za druge, nase pa so pozabili. Kar bi še izpostavil, pa so tudi odnosi v družini, saj se niso znali pogovarjati, pa tudi ne prisluhniti.”
Kaj bolnim in umirajočim največ pomeni? Molitev, zakramenti, bližina?
“V prvi vrsti, da se spravijo z Bogom, z bližnjimi, pa tudi da sami sebi odpustijo svoje napake. Da sprejmejo ponujene zakramente, da očistijo svoje srce in se resnično pripravijo na Kristusov prihod. Velikokrat čakajo, da prejmejo zakramente, nato pa se mirno poslovijo s tega sveta, ali pa čakajo tudi osebo, ki jo želijo prositi odpuščanja. Ko se spravijo z njo, se prav tako poslovijo.
Veliko jim pomeni, ko jim povem, da so ljubljeni Božji otroci, da jih Bog ljubi takšne, kot so, da naj bodo močni in naj, ko pridejo pred Gospodovo obličje, molijo za svoje drage, ko bo pa prišel čas, bodo skupaj z njimi.”
Izkušnja, ki ga je posebej ganila
“Veliko jih je, bom pa izpostavil en primer, ko sem bil klican na nevrološko kliniko. Tam je bila gospa, katere življenje je viselo na nitki. Podelil sem ji bolniško maziljenje, saj je bila v komi. Tudi zdravniki so rekli svojcem, naj se pridejo poslovit … Čez pol leta me je ta gospa poklicala in se mi zahvalila, da sem ji podelil bolniško maziljenje. Povedala je, da se ji je stanje izboljšalo. Res moram reči, da sem se je iskreno razveselil.”
