Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 18. januarja |
Sveta Marjeta Ogrska
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Dolgo je drvela skozi življenje, nato pa spoznala, da se mora kdaj tudi ustaviti

Darko Pavlović

Urška Kolenc - objavljeno 29/11/21

"Tako kot materinstvo je tudi glasba neke vrste klic. Veliko ti vzame in veliko ti da"

Če bi Manco Hribar najprej predstavili le z imenom njenega Instagram profila, bi dejali, da je “malo čez les”. 🙂 Žena in mama treh otrok je trenutno na porodniškem dopustu, sicer pa je zaposlena v opernem zboru SNG Opera in balet Ljubljana in že več let aktivna na sceni sodobne krščanske glasbe. Pravi, da v njeni družini pogosto praznujejo, saj se ji zdi pomembno dajati težo pozitivnim stvarem v življenju.

Kljub finančni in stanovanjski negotovosti ste se poročili pri 23 letih. Kako sta z možem prišla do te odločitve?
Vse se je odvijalo spontano. Vedela sva, da je naslednji logični korak najine poti poroka. Prej sva bila že nekaj časa par. V najini ožji in širši družini imava veliko zgledov parov, ki so se poročili mladi, prav tako med prijatelji. Kar zadeva finance in življenjsko udobje, sva bila pripravljena iti na slabše, primarno nama je bilo, da se poročiva in greva na svoje. Vedela sva, da je nekje treba začeti in nama je bilo to več vredno, četudi sva živela bolj skromno, kot pa če bi čakala na neke idealne pogoje. Ker kaj pa sploh so idealni pogoji, jih kdaj dosežemo?

Dejali ste, da je bilo to začetno obdobje za vaju super življenjska lekcija, ki vaju je še bolj povezala. Zakaj, v čem danes opažate prednosti?
V življenju imamo različna pričakovanja in potrebe. Mogoče bi se počutila zelo prikrajšana, če bi bila velika avanturista in bi želela ves čas potovati. Vloživa pa recimo veliko v umetnost, glasbo.

Prva prednost je gotovo ta, da se naučiš živeti skromno. Ko sva morala gledati na vsak evro, se nama to ni zdelo nič takega in nič nama ni manjkalo. Vedela sva, da sva trenutno v obdobju, ko ne moreva na koncerte in podobno. Navadiš se živeti z malo prihodki in dobiš pogum in zavedanje, da se vse da in je življenje še vedno lahko lepo, kvalitetno, osmišljeno. Vsak dodaten prihodek, ki sva ga zaslužila, je predstavljal dodatno udobje, gotovost.

Verjetno je tu pomembno tudi, da se ne primerjamo z drugimi?
In predvsem zavedanje, da marsikaj imamo. Živimo v svetu socialnih omrežij, kjer smo ves čas bombardirani (tudi če se tega zavestno otepamo) z ideali, kako naj bi bil videti zakon, družinski odnosi, kaj vse potrebuješ. V bistvu pa je življenje veliko bolj preprosto. Ne da bi človek hotel iti v preteklost, ampak včasih se moraš vprašati, kako so nekoč živeli brez manj stvari in so prav tako preživeli. Zavajajoče se mi zdi predstavljati, kaj vse potrebuješ za to, da vzgojiš otroka. Pa smo spet pri preprostosti: potrebuješ ljubeče okolje, neke osnovne stvari in zdravo pamet.

Kaj vas je pri 28 letih privedlo do izgorelosti?
Do tega je pripeljalo več stvari. Morda že v osnovi velika pričakovanja do sebe, da čutiš, da moraš biti dober na vseh področjih. Če se nečesa lotim, želim to narediti 120-odstotno: biti izjemna žena, mama, pevka.

V nekem obdobju sem se ujela – imela sem dva majhna otroka, redno službo v Operi, ki na odru ves čas terja neko dokazovanje. Pričakovanja se kopičijo, če ti jih enkrat ne uspe zadovoljiti, si ustvariš stres. Bila sem fizično neprespana, povsod sem dajala vse od sebe. Poleg tega sem se po krivici znašla v središču nekih govoric, o čemer pa nisem bila neposredno naslovljena. Kot oseba, kakršna sem, nisem razumela, zakaj bi si kdo izmišljeval stvari. V družbi pa je tako, da če večkrat ponoviš laž, postane resnica, sploh če se nekdo ne brani. Čutila sem ogromno nemoči, frustracije, dogodek je bil ob življenjski izčrpanosti kaplja čez rob. Na dnevni ravni sem se ukvarjala s tem, kaj narediti. Izčrpalo me je do te mere, da sem začutila, da moram po pomoč.

Sicer sem zelo vesela oseba, pozitivna, rada živim, takrat pa je bila v meni apatija do življenja in do odnosov, bila sem prazna. Šla sem po pomoč in na bolniško. Preden začneš delati na sebi, se moraš najprej spočiti in umakniti iz toksičnega okolja.

S pomočjo domačih, z ogromno njihovega razumevanja sem se po kakšnem letu spet postavila na noge. Tudi otroka sta veliko razumela, sploh če razložiš na pravi način. Starejša hči je zelo čuteča in empatična in opazi veliko stvari. To ni bilo videti, kot da bi cele dneve ležala. Čas z otrokoma mi je pomenil “reset”. Ampak to je pomenilo, da nismo šli na dva izleta v dnevu in ustvarjali, ampak da smo kdaj samo sedeli na tleh in sestavljali lego kocke. Poenostavila sem si življenje in videla, da je pomembno, da smo skupaj, tudi če ne delamo nič.

Materinska vloga me je v tem obdobju morda celo rešila, zagotovo pa sem zaradi tega osmislila, zakaj se moram pobrati. Mož je bil zelo razumevajoč, za nekaj časa je dal na pavzo vse popoldanske in večerne stvari, da sem imela pomoč pri večerni rutini. Ne da ne bi zmogla sama, ampak zavedanje, da nisi za vse sam, ti odvzame neko breme z ramen.

Na slavilnem večeru

Kako ste po tej izkušnji znova vzpostavili ravnovesje med obveznostmi in počitkom?
Predvsem znam reči ne in se postaviti zase. Velikokrat je to negativna konotacija, v smislu, da se z nekom skregaš in si agresiven, v resnici pa gre za postavljanje jasnih meja na spoštljiv način, sicer te ljudje “požrejo”. Pogosto živimo tako, da človeku ponudiš prst, vzame pa roko. To te lahko na dnevni ravni prizadene. Meje si je treba postavljati tudi v odnosih. Sama se zelo hitro odprem, sedaj pa sem bolj razdelala, kdo so prijatelji, sodelavci, znanci. Bolj začneš ščititi svoje srce in dušo.

Po rojstvu tretjega otroka ste se srečali še s poporodno anksioznostjo. Kaj ste doživljali?
So mame, ki imajo rade “dojenčkasto” obdobje, meni pa je najtežje obdobje do tretjega meseca po porodu: imam veliko dela sama s seboj zaradi hormonov, otrok potrebuje pozornost, za starejše otroke pride velika sprememba. V tretje sem bila glede tega pripravljena. Najbolj me je verjetno zadelo pričakovanje, ker sem bila že precej čez rok, vsi pa so mi govorili, da bom rodila prej. Nazadnje je bil porod sprožen, zgodil se je v eni uri. Zdi se mi, da tega nisem čisto dobro sprocesirala.

Sin je imel nekaj zdravstvenih težav. Imel je tremorje, ki jih pri drugih dveh otrocih nisem zaznala. Vse to se je nabiralo v neko moje prepričanje, da je z otrokom nekaj narobe, čeprav sem v sebi vedela, da je zdrav dojenček. Njegova uradna diagnoza je hiperiretabilni sindrom, kar pomeni, da so otročki zelo hitro vznemirjeni. Če bi bil on prvi otrok, bi vedeli, da potrebuje več miru in bi mu to nudili. Tako pa je imel okoli sebe veliko dražljajev in je bil ves čas vznemirjen, sama pa tega nisem bila navajena.

Z IG-profilom malocezlez želi opogumljati mame, ki doživljajo podobno

Kot iskrena kristjanka, ki ne skriva vere, je Manca na Facebooku delila nekaj posnetkov z vabilom na slavljenje v sklopu večerov Mesto na gori. “Dobila sem pripombo, da niso vedeli, da sem tako pobožna, čudaška. Živimo v 21. stoletju in smo odprti do vseh, jaz pa ne smem biti kristjan in me nekdo enači s tem, da podpiram to in to? Prijateljica se je nato pošalila in dejala, da če bom kdaj imela svoj blog, bi si morala nadeti ime Malo čez les. Nekega dne sem med uspavanjem otroka res spontano ustvarila profil, kjer delim svoje izkušnje in utrinke iz življenja. Pišem in pripovedujem o tem, kar sem prestala, pa sem še vedno tukaj in rada živim na polno. Veliko mi pomeni, ko dobim kakšen odziv, da sem s tem komu pomagala.”

Kako pomembna je bila pri obeh preizkušnjah opora družine in prijateljev in kako so se po tem spremenili vaši odnosi?
Bližnji in prijatelji so takoj opazili, da se nekaj dogaja, sploh pri izgorelosti pred tremi leti. Spomnim se, da mi je prijateljica že prej velikokrat rekla: Manca, ustavi se, ker ne bo šlo ves čas. Ljubkovalno so me klicali strojček, mašinca. Ampak vsak mora do spoznanja priti sam. Jaz sem takrat drvela skozi življenje. Nihče te ne more ustaviti, če se sam ne ustaviš.

O anksioznosti pa sem že od začetka govorila zelo odprto. Najbližjim prijateljem mi ni bilo treba kaj dosti razlagati, saj se že tako čutimo in poznamo. Priskočili so mi na pomoč pri čisto običajnih stvareh. Zavedam se, kakšno srečo imam, da imam tako razumevajoče okolje, marsikdo ga nima.

S starši, sestro, otroki in nečaki v Krnici.

Trenutno ste na porodniški, sicer pa ste zaposleni v opernem zboru in vaš delovnik večinoma poteka v večernih urah. Vas kot mamo kdaj stiska, ker zaradi narave dela svojih otrok zvečer ne morete pospremiti v posteljo, jim prebrati pravljice?
Mož ima zvečer super način, tako da sem v tem smislu povsem mirna. Včasih je še večji red, kot če sem jaz doma. 🙂 Morda na začetku, ko sem začela hoditi v službo – starejši sin je šel prvi dan v vrtec, jaz pa prvi dan v službo. Prvih nekaj mesecev sem se lovila, bilo je malo slabe vesti. Večerno delo je recimo minus te službe, so pa tudi prednosti. S tem zavedanjem lažje funkcioniraš in ni tolikšne stiske. Pridejo obdobja, ko sem veliko prosta. Poleti je operna hiša zaprta in sem lahko veliko časa doma z otroki, kar drugi starši ne morejo biti. Poleg tega sem lahko šla na kakšen dopoldanski dogodek v vrtec, česar si večina staršev prav tako ne more privoščiti.

Velik del vašega življenja predstavlja duhovno-ritmična glasba. Kaj občutite na odru pred to vrsto občinstva?
Svoje doživljanje vere sem od nekdaj najbolje izražala skozi glasbo. To je moj jezik, s katerim najlažje komuniciram z Bogom. Pri 13 letih sem se udeležila slavljenja pri frančiškanih, kjer je pela tudi Nada Žgur, in mi je bilo enkratno. Potem se je duhovno-ritmična scena začela razvijati tudi pri nas. Sicer imam rada tudi klasično cerkveno glasbo, pela sem v zboru, tako da imam najraje mešanico. Zdi se mi, da je glasba pot, ki nagovori mlade. Na slavljenjih je vedno posebno vzdušje, vsi nastopajoči smo tam prostovoljno, veliko je samoiniciative in iskrene želje, da ljudem predamo sporočilo na kvaliteten način.

Zelo pomenljive so bile hčerine besede, ki ste jih delili, in sicer, da ima dve mami: “Ena si ti, ko greš v službo, in ena si ti v nedeljo, ko smo doma.” Kako sami gledate na preplet obeh vlog, ki vam toliko pomenita?
Vse, kar sem v življenju, sem rada. Nisem ena tistih mam, ki bi si želela biti doma z otroki. Tako kot materinstvo je tudi glasba neke vrste klic. Veliko ti vzame in veliko ti da. Treba pa je v vsem najti ravnotežje. Na odru se lahko izrazim na način, s katerim se drugje težko. Sem pa vesela, da otrokom še vedno največ pomenim kot mami.

Tags:
glasbaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.