Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 6. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Mama šestih otrok ob diagnozi neozdravljivega raka: “Čutim, da me Bog drži v rokah”

RODZINA SOBECKICH

fot. archiwum prywatne

Anna Gębalska-Berekets - objavljeno 30/11/21

"Trpljenje spreminja perspektive bistvenega"

Magdalena Sobecka je za neozdravljivega raka izvedela na dan, ko je rodila šestega otroka – sinčka Kazika. Skupaj z možem Bartolomejem sta doslej delala v gozdnem vrtcu. “Imeli smo dobro življenje,” pravita. Ne izgubljata vere in upanja.

“Vera mi zagotovo daje upanje. Ko sem po porodu nekaj dni ležala v bolnišnici, sem od vsepovsod dobivala sporočila, da me Bog ljubi in da mi tega raka ni poslal kot kazen. Čutim, da me Bog drži v rokah. Lepo je tudi to, da mi pišejo osebe, ki jim Cerkev ni blizu, vendar kljub temu molijo zame,” za Aleteio pove Magdalena.

Rojstvo otroka in hkrati informacija, da se v vašem telesu skriva rak. Se dobro spomnite tistega dne in diagnoze zdravnikov?
Magdalena: Med carskim rezom so mi odščipnili delček jeter, toda šele od moža sem izvedela, da je v mojem telesu rak. Pomislila sem, da ga bodo odstranili in bo vse v redu. Pristala sem na onkologiji in tam se je izkazalo, da gre za raka, ki ga ni mogoče tako preprosto odstraniti. Lahko ga upočasnimo, vendar zanj ni zdravila. Zdravnik mi je povedal, da se bo moje telo kmalu znašlo v stanju menopavze. Razjokala sem se.

Bartolomej: Na začetku sem bil zelo zadržan do pomoči in podpore drugih ljudi. Zavzel sem stališče, da vse zmorem sam. Morda je bila to posledica notranjega trpljenja. Sčasoma sem spoznal, da sem egoist, ker se zapiram pred dobroto, ki nam jo želijo izkazati ljudje.

Kazio se je rodil 16. avgusta, 3. septembra pa ste imeli prvo kemoterapijo. Ste vsaj dobili priložnost objeti svojega najmlajšega sina?
Magdalena: V bolnišnici sem ga lahko objela, babice so ga prinesle k meni. Nisem pa ga mogla dojiti ali dvigniti.

RODZINA SOBECKICH

Hormonsko odvisen rak se je razvijal v času šeste nosečnosti. Ste opazili kakšne simptome?
Magdalena: Sem, vendar si nisem mislila, da gre za raka, ki se razvija. Bolečine v hrbtu, dojkah, želodcu – te tegobe sem pripisovala nosečnosti. Še posebej, ker je bila to moja sedma nosečnost – pred rojstvom Kazia sva izgubila najinega sinčka Rocha.

Bartolomej: Prijateljico fizioterapevtko sva povabila k nam, da bi nekako odpravila Magdine bolečine v hrbtu. Masaže niso pomagale. Magda se je le s težavo lahko zravnala, zato sva se odločila za obisk zasebnega zdravnika. Nemudoma naju je poslal v porodno sobo, da bi rešili Magdo in čim hitreje sprožili porod. Takoj so jo odpeljali v operacijsko dvorano.

Otroci vedo, da ste bolni? Kako se odzovejo, ko vas ne morejo objeti?
Magdalena: Na kemoterapijo grem vsake tri tedne, ob petkih. Ob koncih tedna vedno kdo iz naše družine otroke odpelje k sebi. V najinem varstvu ostane le najmlajši sin. Otrokom sva povedala tudi, da ne bodo imeli nobenega brata ali sestre več. Bili so razočarani, ker smo vsakega izmed otrok na svet sprejeli z velikim veseljem in hvaležnostjo Bogu za ta dar.

Bartolomej: Otroci vedo, da je njihova mama bolna in vsak dan molijo, da bi se njeno zdravje izboljšalo.

Do zdaj sta oba delala kot vzgojitelja v enem od gozdnih vrtcev. Reči, da se je vaše življenje obrnilo na glavo, je verjetno preskromno?
Magdalena: Res je, toda računamo lahko na pomoč. Starši otrok iz vrtca nas zelo podpirajo.

Bartolomej: Vedno smo lahko računali na pomoč vrtca. Vsako nedeljo nam tamkajšnji prodajalci rade volje pripeljejo ekološko zelenjavo in meso. Magda ima posebno dieto, skrbimo za to, da je meso, ki ga uživa, brez hormonov. Fundacija za ustvarjalno izobraževanje in univerza v bližini sta organizirali dobrodelni koncert za Magdo. Na tisoče ljudi nam je pomagalo. Vsak evro je v veliko pomoč, veliko moramo plačati za zdravila, prehrano.

RODZINA SOBECKICH

V vašem vrtcu se otroci učijo v gozdu.
Bartolomej: Večino časa smo preživljali v gozdu. Vsak dan v vrtcu je druga oblika aktivnosti. Bistvo izobraževanja je v tem, da se otroci učijo prek igre. Ponujamo različne aktivnosti: en otrok slika storže, drugi počne nekaj povsem drugega. Iz navadnih palic smo izdelovali obeske in okvirje, omejuje nas le domišljija. Gozd je prostor, kjer lahko otroci opazujejo, kako je videti življenjski cikel, kako se spreminja narava.

Vedno ste bili tudi poklicno aktivni …
Bartolomej: Sva starša šestih otrok, nikoli torej nisva zapravljala časa. Žena se je dodatno ukvarjala z rokodelstvom – vezla je, slikala in izdelovala punčke. Zdaj je na bolniški, jaz pa sem vzel očetovski dopust. Tudi poslovno dejavnost sem moral prekiniti, nisem mogel normalno delati.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da kljub težavam uživate življenje. Povejte, prosim, kako je to videti v vsakdanjem življenju?
Bartolomej: Živimo tukaj in zdaj. Zjutraj pripravim zajtrk, v tem času se Magdalena uredi. Potem zbudiva otroke. Po zajtrku otroci pospravijo za sabo, midva pa imava čas, da se za trenutek posvetiva molitvi. Začneva z učenjem – najini otroci se šolajo doma. Pripravim kosilo. Pogosto se zgodi, da Magdalena nima moči, da bi poskrbela za najmlajšega. Smejim se, da imam službo doma! Popoldne nama pomaga tašča in takrat imam nekaj trenutkov zase. Skrbiva tudi za fizično aktivnost najinih otrok. Po popoldanskem sprehodu pripravimo večerjo, potem sledijo kopel, molitev in branje knjig.

Magdalena: Sanjamo o skupnih počitnicah!

Še naprej zbirate denar za zdravljenje. Kaj trenutno najbolj potrebujete?
Bartolomej: Upanje.

Magdalena: Čakam na izvide tomografije, od tega je odvisen načrt za nadaljnje zdravljenje.

Vam vera pomaga v boju s smrtnim sovražnikom?
Magdalena: Vera mi zagotovo daje upanje. Ko sem po porodu nekaj dni ležala v bolnišnici, sem od vsepovsod dobivala sporočila, da me Bog ljubi in da mi tega raka ni poslal za kazen. Čutim, da me Bog drži v rokah. Lepo je tudi to, da mi pišejo osebe, ki jim Cerkev ni blizu, vendar kljub temu molijo zame.

Bartolomej: Vidimo dobro ljudi. Nazadnje smo se peljali po glavni ulici in smo ravno stali na semaforju. V nekem trenutku je neznani moški potrkal na šipo in nam dal podobico. Povedal je, da ve za Magdino situacijo in da bo zanjo molil. Moram povedati tudi, da smo imeli dobro življenje. Poročena sva 11 let in ta čas sva preživela srečna. Otroci, ki so se rodili v tem času, so še dodatno utrjevali in gradili najino ljubezen.

Ali ima trpljenje, doživeto z vero, za vas večji smisel?
Bartolomej: Trpljenje je težka izkušnja, vendar ni nesmiselna. Omogoča, da se veselimo tega, kar imamo. Vedno sem skušal vse načrtovati in posledično sem zamujal dobre stvari. Ko smo začeli živeti v sedanjosti, sem videl več možnosti: lahko se pogovorimo, skupaj pogledamo film. Trpljenje spreminja perspektive bistvenega.

RODZINA SOBECKICH

Magdalena: Ko doživljam trpljenje, sem z njim sama. Ko so bolečine zelo močne in ne morem spati, molim k Bogu. Molitev mi daje moč.

Za kaj molite?
Bartolomej: Za upanje, pa tudi za to, da bomo sposobni sprejeti božjo voljo v našem življenju.

Ali razmišljate o svoji smrti? Pravite, da slaba vizija ne obstaja. Kakšna je torej vaša?
Magdalena: Če umrem, upam, da so nebesa zame odprta. Bartku, ki bo ostal z otroki, tu, na zemlji, bo huje. Če pa bom odšla, je v odnosu do perspektive večnega življenja težko imeti slabo vizijo.

Se z otroki pogovarjate o smrti?                                                            
Bartolomej: Za nas je bilo to leto v marsičem težko. Izgubila sva otroka. Otroci so bili na pogrebu svojega brata, potem so umrli moji stari starši in bili pokopana v istem dnevu. Spomnim se tudi dneva, ko je Jeremija, najin najstarejši sin rekel: “Mama je v bolnišnici, mislim, da bo umrla, tako kot sta babica in dedek.” Videl sem, da moj sin trpi in da mora predelati temo smrti. Z otroki se pogovarjava o trpljenju in smrti. Del našega izobraževanja na domu je tudi vera.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
družinaintervjurak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.