Po ločitvi sem spoznala novega partnerja. Kako ga bodo sprejeli otroci?

Z ločitvijo moža in žene razpade družina, kar je za vse vpletene zelo boleče, sploh pa za otroke. Ločenca si pogosto poiščeta novega partnerja oz. partnerico in pogosto se zgodi, da ima tudi ta že otroke. V tem primeru govorimo o sestavljenih družinah, ki so, ne glede na vse, realnost današnjega časa.

Tudi družine iz dveh zakonov predstavljajo priložnost za ljubezen, vendar med drugim zahtevajo čas, predanost, žrtvovanje, brezpogojno ljubezen, intenzivno delo, molitev, popolno predanost Bogu in potrpežljivost vseh družinskih članov.

"Združevanje dveh družin v novi zvezi je lahko zelo težka naloga, v kateri se prepletata dve edinstveni družinski zgodovini, dva različna družinska sloga, več osebnosti, preferenc in tradicij," pravi družinski terapevt Ron L. Deal. To je naloga, polna dogodivščin in izzivov, pot zorenja, po kateri moramo stopati z realnimi cilji in sprejeti, da bo prihajalo do kriznih trenutkov in omejitev.

Če partnerja vsak s svojimi otroki stopita na to novo pot s prisilo ali prehitro, bo končna ugotovitev, da je proces na ta način veliko težji. Manj pričakovanj in več časa za novo, združeno družino je tisto, kar omogoča dolgoročno integracijo.

Zato nam lahko odpravljanje nekaterih ukoreninjenih mitov pomaga, da se z realnimi pričakovanji premaknemo naprej in se vprašamo: pri katerem od teh mitov smo bili v skušnjavi, da bi mu verjeli? Kako so nas nerealna pričakovanja pripeljala do razočaranja? Kako bomo uravnotežili izzive skozi ljubeče odnose?

Med člani takšne združene družine morda ne pride takoj do ljubeznivih ali dobrih odnosov. Zelo verjetno je, da bo trajalo nekaj časa, da se bodo razvile čustvene vezi. Pri nekaterih se bo ta proces zgodil hitro, pri drugih počasneje, nekateri pa morda nikoli ne bodo sprejeli nove realnosti. Odnosi se razvijajo skozi vse življenje.

Povsem normalno je, da ima eden od partnerjev tesne vezi z enim od otrok, medtem ko je njegov odnos do drugega precej bolj oddaljen. Odnosi se bodo v taki družini razlikovali in pomembno je priznati, da obstajajo psihološke vezi otrok z njihovimi biološkimi starši in da jih je nemogoče prisiliti, da bi jih spremenili. Tega od njih tudi ne smemo pričakovati.

Tisti, ki so doživeli ločitev, so se pogosto učili iz trpkih lekcij preteklosti. Istim napakam se je mogoče izogniti, vendar je tudi zmotno misliti, da bo samo zaradi novega poskusa tokrat bolje. Zavedno ali nezavedno se včasih trudijo, da bi bil njihov dom kot njihova izvorna družina ali pa kot prvi zakon, le da "bo tokrat bolje".

Medtem ko nova zveza vključuje različne ljudi in drugačno dinamiko, ni nenavadno, da ljudje zapadejo v stare vzorce in rutine, kot je na primer izogibanje konfliktom. Velika ovira za zdravo prilagajanje novi družini je, če starši to resničnost zanikajo. Pomemben korak zato je spoznavanje edinstvenih izzivov nove družine. Če nočete priznati razlik, lahko to nenamerno izključi vašo sposobnost učenja novih in učinkovitejših načinov za rast odnosa.

Resnica je, da bodo otroci v najboljšem primeru zmedeni ob novem odnosu, v najslabšem pa vam bodo to močno zamerili. Nova zveza je namreč nastala zaradi dveh odraslih in sprejetje otrokom predstavlja velik izziv. Šele po dolgem času, ko se vzpostavi družinska stabilnost, postane nova zveza tudi realnost za otroke.

Bistvena sestavina mora biti krepitev ljubezni in potrpežljivo sprejemanje otrok, pri čemer se spomnimo, da imajo otroci enega od staršev zunaj nove družine. Pomembno se je zavedati, da to pomembno vpliva na življenje družine.

Včasih si mačehe in očimi tako zelo želijo, da bi bili sprejeti, da poskušajo z otroki ravnati tako, kot bi z njimi ravnala njihova mama ali oče. Kjer se tako zelo trudijo, lahko prehitro pričakujejo, da bodo enako sprejeti tudi z druge strani. Klasičen primer te miselnosti je eden izmed staršev, ki zahteva, da otroci partnerja oz. partnerico kličejo "očka" ali "mami".

Resnica je, da otroci na začetku velikokrat potrebujejo nekaj časa, da vzpostavijo odnos z materinim oz. očetovim partnerjem oz. partnerico. Bolj verjetno je, da jih starejši otroci in najstniki nikoli ne bodo klicali tako. V tem smislu je dobro pustiti otrokom, da naredijo prvi korak.

V večini primerov otroci ne želijo nove družine. Potrebujejo čas, da razvijejo odnose in občutek za novo družino. Pritisk k umetnemu in hitremu ustvarjanju odnosov ni priporočljivo. Pogosto je bolje imeti čim manjša pričakovanja o tem, kako se bodo odnosi razvijali, kot pa visoka pričakovanja, ki se morda nikoli ne bodo uresničili.

Dobro je ustvariti okolje in delati za ideale, vendar brez siljenja, saj bo to otežilo napredek in povzročilo stres pri otrocih. Dokazano je, da pritisk na dolgi rok ne prinaša dobrih rezultatov. Glede na študije, ki so jih opravili v zvezi s sestavljenimi družinami, je povprečna doba, ki je potrebna za integracijo, od pet do sedem let.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.