Nedavno sem bil izzvan z vprašanjem: “Pred vrati je advent. Kaj praviš, če bi Jezus zdajle prišel na zemljo, kako bi reagiral na našo situacijo?” “Nimam pojma!” “A nisi ti duhovnik?” “Ja, in?!”
Če bi Jezus zdajle dejansko prišel na zemljo … Potem bi to pomenilo, da je to njegov drugi prihod in našega bivanja oziroma načina življenja, kakršnega poznamo, bi bilo konec. Glede na to, da so pričakovanja (pa tudi fantazije) o Jezusovem drugem prihodu navzoče v Cerkvi že od samih začetkov, bi si nikakor ne upal trditi, da smo prav mi v času, ko se bo to zgodilo.
Bi Jezus nosil masko in se šel cepit?
“Če bi danes prišel Jezus med nas, bi nosil masko in se šel cepit? Bi izrekal podporo stroki ali šel protestirat pred parlament? Bi šel očistit kak tempelj?” “Nimam pojma!” Jezus se je učlovečil v času, ki ga je določil Oče, zato pravimo, da je to polnost časov. Zato lahko ob tovrstnih vprašanjih samo špekuliramo: vsak od nas bi lahko našel takšne ali drugačne argumente, podkrepljene s svetopisemskimi citati, prilagojenimi za opravičenje lastnih predstav, potreb in prepričanj. V vsakem primeru bi verjetno usekal mimo. Predvsem, ker ga že sekamo mimo. Natančneje: ker pustimo, da nas seka, cepi, deli …
Zato bi si predstavljal (če si že nujno moram), da bi predvsem pozival k slogi, k edinosti. Boleča situacija razkola, ki ni zgolj globalna ali nacionalna, ampak je močno navzoča med njegovimi učenci, med njegovimi brati in sestrami – to bi verjetno bila največja bolečina, nekako v smislu refrena popevke Mašne misli benda Mi2: “On pa gledal jih je s križa, brez moči, da bi zamižal. Le srce je krvavelo, bolj kot rane na razpelu.” Krvavelo zato, ker smo zaradi okoliščin razklani v družinah, zakonskih skupinah, župnijah, redovnih skupnostih …
Advent je tudi priprava na končno srečanje z Gospodom
Stvar je resna – tako glede covida kot glede vsega ostalega. Toda ali smo se ob strahu za svoje zdravje in celo za življenje vprašali o večnem življenju? Včasih se zdi, da se kristjani tako močno oklepamo tega življenja, kakor da od krsta naprej ne bi imeli že večnega življenja. Glede tega je stvar še precej bolj resna! Dejstvo je, da bo tega življenja enkrat konec. Morda ga bo končal virus, rak, infarkt, prometna nesreča …, lahko tudi konec časov.
Ampak to ni konec! Advent kot priprava na praznovanje Gospodovega rojstva je hkrati tudi priprava na pričakovanje Jezusovega drugega prihoda, prav gotovo pa priprava na moje srečanje z Gospodom, ko bo prišel trenutek, ko bom zapustil bivanje v tem telesu. Se pripravljam na to? Ali se v strahu oklepam tega življenja, namesto da bi ga zaživel kot dar? Ja, dar!
Smo že sredi norije, ko se na polno kupujejo darila. In temu žal zapadamo tudi kristjani … Namesto da bi se zavedali, da je božič praznik spomina na to, da smo od Očeta prejeli dar njegovega Sina, ki se je ob izteku svojega zemeljskega življenja daroval za nas – da bi tudi mi postajali dar drug za drugega. Če ne, je vse ostalo brez veze, brez smisla. Sicer je potem božič samo zganjanje sladkobne romantike, ki nima kaj dosti zveze s krščanstvom.
“Kaj bi danes naredil Jezus?” Jezus je ob vnebohodu odšel k Očetu, a nam je dal Svetega Duha. Zato nismo sami! Čeprav se lahko mnogokrat tako počutimo. Pri birmi smo prejeli Svetega Duha! Ne sprašujmo se torej, kaj bi Jezus danes storil. Vprašajmo raje: “Sveti Duh, kaj pričakuješ od mene, od nas, da storimo?”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 48.
