Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 5. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Strah pred javnim nastopanjem? “Najboljše zdravilo je, kadar se spopademo s svojimi strahovi”

DSC_7061-2.jpg

Fotografija je last Hedvike Dermol Hvala.

Urška Kolenc - objavljeno 05/12/21

"Verjemimo vase, v  svoje sposobnosti in ne dovolimo strahu, da nas tako obremenjuje, da nam onemogoča normalno življenje in komuniciranje"

So posamezniki, ki radi javno nastopajo in jih je pri tem včasih celo težko ustaviti, na drugi strani pa posamezniki, ki jih je govorjenja pred publiko neznansko strah. Nekaj vidikov, na kaj moramo biti pozorni, ko javno nastopamo, nam je razkrila mag. Hedvika Dermol Hvala, profesorica slovenščine in literarna komparativistka, ki ima 25-letne izkušnje z izvajanjem seminarjev, delavnic in predavanj s področja retorike, javnega nastopanja ter pisanja in priprave besedil, ukvarja pa se tudi s teoretičnim raziskovanjem retorike na Slovenskem.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delamo, ko javno nastopamo?
Poslušalci želijo dobiti jasno in jedrnato informacijo. Želijo, da govorec z njimi naveže stik in da čim bolj nazorno predstavi tisto, kar si je pripravil. Ena od pogostih pomanjkljivosti je, da uporabljamo predolge povedi. Včasih znamo tako razvleči kakšno poved, da nihče več ne zmore slediti vsebini. Izgubimo se med kopico podatkov in ne vemo več, kje se je poved začela in kje končala.

Druga stvar je govorjenje brez energije. Se pravi, da govorimo monotono in ne dajemo besedam nobenega žara. Govorec brez energije ne dela poudarkov in hitro izgublja poslušalce. Tako njegove besede ne padejo na plodna tla. Podobno je, če ne govorimo razločno, momljamo ali smo preveč togi, prestrašeni.

261612347_439530097683345_7847546698276429171_n.jpg

Verjetno bi še lahko naštevala, le da sama nerada govorim o napakah. Slovenci težko izpostavimo tisto, kar je dobro. A govorjenja se vse življenje učimo. Sama se zato pri govoru raje osredotočam na pozitivno in pri posamezniku dodajam drobne popravke ter tako skupaj gradimo uspešen nastop. Govorjenje je namreč veščina in vedno najdemo stvari, ki jih lahko izboljšamo in izpilimo. Temu pa je namenjeno izobraževanje s področja retorike.

Na nastop pred publiko se moramo dobro pripraviti. Kaj vključuje dobra priprava? Je to morda stanje pred ogledalom, medtem ko govorimo?
Stanje pred ogledalom je ena od stvari, ki jo mnogi priporočajo, jaz ne. Odvisno od posameznika. Če vam ustreza, da stopite pred ogledalo in govorite sami sebi, potem tako vadite. A osnovna stvar, ki jo moramo pred nastopom ozavestiti, je, komu bomo govorili, koliko časa nam je odmerjenega in kaj hočemo sporočiti. Ko se pripravljamo, si moramo najprej v glavi zamisliti, kaj je bistvo našega sporočila, kaj hočemo prenesti poslušalcem in kaj želimo, da si zapomnijo. Ko si oblikujemo osnovno rdečo nit, okoli katere bomo gradili svojo zgodbo, nam je govorjenje zelo enostavno.

Pripravimo se lahko na različne načine. Nekateri si napišejo celotno besedilo, a pri tem moram takoj opozoriti, da je to lahko past, še posebej za neizkušenega govorca. Namreč: ko zapisano nekajkrat preberemo, se ga naučimo na pamet in ga enostavno znamo. A v situaciji, ko moramo to  predstaviti poslušalcem, se lahko pojavi trema, prisoten je kanček strahu. Kaj se nam zgodi? Pozabimo določen del besedila, ki smo se ga naučili, zato ne znamo nadaljevati. Če si že napišemo celo besedilo, je veliko bolje, da si potem izpišemo ključne stvari ali da se učimo ob opornih točkah.

Zelo dobro si lahko pomagamo z vizualizacijo, kar veliko bolj priporočam kot stanje pred ogledalom. Predstavljajmo si prostor in poslušalce v njem. Tako kot je vizualizacija pomembna za športnike, je tudi za govorce. Se pravi, da imam v mislih, kaj bom govorila, komu in na kakšen način. Potem se tudi ne izgubljam, ne izgubljam jasnosti in ključnih podatkov.

Marsikdaj kdo reče, da za pripravo nima časa. Če dobro poznamo tematiko, je dovolj nekaj minut, toliko, da strnemo svoje misli, si morda izpišemo ključne točke, razmislimo, kaj bomo povedali na začetku in kaj na koncu. Ni nujno, da imamo za pripravo na voljo 14 dni.

DSC_7089.jpg

Poleg besed, ki jih izrekamo, je pomembna tudi govorica telesa. Na kaj vse moramo biti pozorni?
Največ preglavic nam običajno povzročajo roke. Najslabše je, da jih sklenemo in jim ne pustimo, da se premikajo. Marsikdo se boji, da bi z njimi preveč krilil. A to bi pomenilo, da kretnje niso v skladu z našim govorjenjem. Kadar pa govorimo iz sebe, z energijo, naše roke delajo same po sebi. Zato jih ne smemo nikamor “shranjevati”, biti morajo ob telesu in začnejo delati v tistem trenutku, ko spregovorimo. Med samim govorjenjem se z rokami ne smemo ukvarjati. Takrat je ključna samo vsebina, ki jo hočemo sporočiti. In verjemite, roke ne bodo moteče.

Ne pozabimo tudi mimike obraza. Ko stopimo pred ljudi, takoj vidijo, kakšne volje smo in s kakšno energijo prihajamo. Zato poglejmo svoje poslušalce. Pogled je namreč poleg besede najmočnejši dotik človeka. Če ne gledamo in ne vidimo, je čisto vseeno, če samo izročimo list in rečemo: Izvolite, preberite si. Včasih mi kdo reče: Joj, tako neprijetno mi je pogledati po ljudeh, ne vem, kaj si mislijo o meni. Vedno pravim – vživimo se v vlogo poslušalca. Kaj v tej vlogi pričakujemo od govorca? Le zanimivo vsebino. Poslušalci želijo od nas informacije, zato bodimo čim bolj naravni, poglejmo jih, razložimo jim, pogovarjajmo se z njimi …

Je pa res, da je govorica telesa resnično pomembna, kajti ljudje nas najprej opazijo z očmi. Zato ni nepomembno, kako smo videti, kako smo oblečeni, kakšen je mejkap. Včasih se pohecam in rečem, da dajmo poslušalcem nekaj sekund, da si nas ogledajo. Najprej nas vidijo, potem slišijo in šele nato začnejo slediti našim besedam.

Je za posameznike, ki jih je govorjenja pred publiko strah, smiselno, da nastopajo še več in se tako sčasoma navadijo pritiska?
Trema je popolnoma naraven pojav. Vsi jo imamo. Eni v malce večji meri, drugi v manjši, oboji v različnih situacijah. Tisti, ki imajo močno tremo, se najraje izognejo javnemu nastopu. Vemo pa, da je najboljše zdravilo, kadar se spopademo s svojimi strahovi. Torej se je treba naučiti tremo obvladati. Pomembno je narediti prvi korak: najprej pri sebi prepoznamo, kako na tremo odreagiramo, kaj se nam dogaja. Ali se nam tresejo roke, noge, se nam trese glas, zardimo … Ko to vemo, lahko začnemo z različnimi treningi obvladovanja treme in s tehnikami sproščanja.

Drugo pa je seveda nasvet, da se čim večkrat izpostavimo, čeprav je težko. Najlažje je recimo na sestankih, kjer je treba za začetek povedati samo stavek ali dva, toliko, da naredimo korak naprej. Ko vidimo, da to ni tako grozno, lahko delamo tudi daljše govorne nastope. Začeli bomo verjeti vase, v  svoje sposobnosti nekaj povedati, razložiti. Ne smemo dovoliti strahu, da nas tako obremenjuje, da nam onemogoča normalno življenje in komuniciranje. Tukaj smo Slovenci v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi (Italijani, Američani, Srbi) precej drugačni. Ob vabilu na javni nastop se velikokrat kar stisnemo vase. Malce smo zgodovinsko pogojeni s tem, da se nismo vajeni tako izpostavljati. A naša naloga je, da to spremenimo in naredimo korak naprej.

Velikokrat nas je med nastopanjem strah tišine. Je lahko kratek premor, preden nadaljujemo, tudi koristen?
Kadar govorimo, smo gospodarji časa, in od nas je odvisno, koliko časa bomo tiho in zakaj. Utihnili bomo, če želimo doseči poseben učinek. Prav tako, če želimo poudariti besedo. Naučimo se biti tiho.

Posebej v času, ko je povsod polno šumov in motečih dejavnikov, nas je strah tišine. Zdi se nam, da je ta tišina strašno dolga. Namesto da bi utihnili in s tem zbrali svoje misli, poslušalci pa bi si lahko odpočili, uporabimo mašilo. Z njim zapolnimo praznino in dobrodejno tišino. In kaj hitro je mašil preveč. Zato – premor je nujen in koristen.  

DSC_7208.jpg

Kot poslušalci smo v vsakdanu velikokrat kritični do govorca. Bodisi nas zmoti pretirana uporaba mašil, to, da z nami ne navezuje očesnega stika, morda se obregnemo ob pričesko … Kako konstruktivno, pa vendar na spoštljiv način podati mnenje o nečem, kar nas moti?
Če smo v prijateljskih odnosih, potem ni večjih težav. Ko gremo na kavo, pohvalimo: “Zadnjič si pa to dobro izpeljal, ampak veš kaj sem pogrešala, da nisi nič gledal po občinstvu. Daj drugič naveži še stik z očmi.” To je takšen dobronameren nasvet. S tem ne bomo nikogar užalili. Če pa človeka ne poznamo, nimamo pravice kar pristopiti k njemu in mu dejati npr. koliko mašil uporablja. Tu gre vendarle za odnos do ljudi.

Kako izkoreniniti zaničljiv govor, ki se je razpasel med ljudmi, predvsem po omrežjih in tudi medijih?
Svoboda javnega izražanja v demokratični družbi dopušča tudi zlorabe in tega je čedalje več. Ljudje izlivajo svoj gnev na različne načine. Pomembno pa je, da ostajamo zvesti svojim načelom, prepričanjem in se ne odzovemo z agresijo. Lahko mirno preslišimo ali odvrnemo kaj pozitivnega. Ne moremo spreminjati drugih, lahko spreminjamo samo sebe. Če odreagiramo zaničljivo, je velika verjetnost, da se bo nasilje v govoru samo še stopnjevalo. Odreagiramo lahko s pozitivnostjo, z dobrim nasvetom, močnim argumentom. Predvsem pa poskušamo ohraniti mir v sebi in ga prenesti na besede.

Tags:
intervjuosebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.