Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 5. julija |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Po izkušnji ozdravljenja verjame, da sta njena nerojena otroka srečna v nebesih

shutterstock_484792018.jpg

Ruslan Huzau | Shutterstock

Fotografija je simbolična.

Katarzyna Szkarpetowska - objavljeno 07/12/21

"Prepričana sem bila, da ne bom prejela odveze. Kljub temu sem začela hoditi v cerkev, ko v njej ni bilo nikogar"

Monika (ime je spremenjeno, op. u.) prihaja iz Anglije. Zaradi stiske se je ob novici o peti nosečnosti odločila za splav. Na kliniki so ji dali “tabletko za splav”, drugo je vzela doma, 24 ur pozneje. Aletei je zaupala o nočni mori, povezani z umorom svojega nerojenega otroka, in o vrnitvi k usmiljenemu Bogu.

Ste mama petih otrok. Dva izmed njih sta že v nebesih.
Tako je. Imam pet otrok. Najstarejša hčerka je iz prvega zakona – to je bila civilna zakonska zveza, ki se je končala z ločitvijo. Ko sem se poročila drugič – tokrat je šlo za cerkveno poroko – sva si z možem zaželela otroka, kmalu sem zanosila, a sem splavila.

Kako ste se s tem spopadli?
Bilo je težko. Izkusila sem žalost in jezo. Bila sem ljubosumna, ko sem videla ženske v blagoslovljenem stanju. Toda Bog je poskrbel, da mi ni bilo treba dolgo čakati na drugega otroka in rodila sem čudovito hčerko. Družina, prijatelji in sodelavci so se veselili skupaj z nami in nam čestitali.

Spomnim se, da so mi v poporodnem obdobju svetovali uporabo kontracepcije, toda rekla sem jim, da znam uporabljati naravne metode načrtovanja družine. V resnici nisem o tem vedela ničesar in leto pozneje sem bila znova noseča.

Rodili ste sina.
Da. Tokrat ni bilo takšnega navdušenja – niti s strani družine, niti okolice. V službi sem slišala: “Spet?” Babica je rekla, da sem prehitro znova postala mama. Najstarejša hči je rekla, da je v redu biti mati treh otrok, vendar je predlagala, da se pri tem ustavim. Čutila sem pritisk. Kot da bi počela nekaj slabega.

Ste zato prekinili naslednjo nosečnost?
Ko sem manj kot leto pozneje spet zanosila, sem bila v šoku. Mož je rekel, da moram nosečnost prekiniti. Njegova reakcija je povzročila, da sem se zaprla vase. Nikomur več nisem povedala, da sem v pričakovanju.

Ste ga želeli roditi?
Da, toda bala sem se, da nas bodo imeli ljudje za čudne. Skrbelo me je, kaj bo z mojim študijem. No, in ta praznina, da sem s tem ostala sama … Borila sem se s pomisleki, toda čutila sem, da sem se izgubila, saj sem v srce spustila misel na splav.

Želela sem se pogovoriti z duhovnikom naše župnije, toda bil je odsoten, čas pa je tekel. Slišala sem, da prej ko to storiš, bolj varno je, manjše je tveganje za zaplete. Odšla sem torej k zdravniku, ki me je napotil na kliniko za splave.

Slišala sem le: To je vaša tabletka za splav.

Tako preprosto?
Da, zdravnik sploh ni postavljal vprašanj. Poklicala sem kliniko in se dogovorila za termin en teden pozneje. Ponoči sem sanjala o mrliškem vozu, ki je parkiral pred našo hišo.

Kaj ste občutili, ko ste stali pred vrati klinike, kjer se je odvijal pekel nerojenih otrok in njihovih mater?
Klinika je imela na svoji spletni strani video, ki prikazuje sodobno zgradbo, v katerem dela nasmejano osebje, ki nudi nasvete in pomoč. Ko sva z možem prišla tja, sem bila prestrašena. Mračna stavba z neoznačenim vhodom. Umazana, temna čakalnica. Nihče ni spregovoril z nama.

V podpis sem dobila samo kos papirja, da sem prostovoljno privolila v to, kar se bo v kratkem zgodilo, in da si med samim procesom ne morem premisliti. Osebje je uporabljalo izraz prekinitev nosečnosti. Počutila sem se kot v pasti. Vedela sem, da ni poti nazaj.

Ko sem stopila v ordinacijo, sem slišala: “To je vaša tabletka za splav.” Imela sem občutek, da nimam nadzora nad lastno roko, da ta nehote, v nasprotju s tem, kar sem čutila, tableto nese proti ustom. Bila sem kot lutka, ki jo premikajo z vrvicami.

shutterstock_1942613548.jpg

Marioneta, katere notranji glas in občutki nikogar ne zanimajo.
Naslednjo tableto sem morala vzeti doma, 24 ur pozneje. To sem storila. Uspelo je. Ubila sem lastnega otroka.

Ste to obžaloval?
Močno. Najhujši je bil občutek, da sem sama v fizičnem smislu, ker nihče fizično ni mogel odnesti bolečine, ki me je spremljala, in v duhovnem smislu, ker sem storila nekaj, kar je v nasprotju z mojo vero, prepričanji.

Čutila sem odpor do lastnega telesa, nisem se mogla niti videti. Še oblačila sem se pri ugasnjeni luči. Moj mož je priznal, da če bi vedel, kako bo celotna situacija vplivala na moje zdravje, koliko me bo to stalo psihično in duhovno, ne bi prosil, naj naredim splav.

Kljub temu, kar se je zgodilo, ste morali nekako funkcionirati: hoditi v službo, nakupovati, skrbeti za otroke …
Če ne bi imela otrok, bi zapadla v depresijo. Ne spomnim se, kako sem preživela prvi mesec po splavu. Bila sem kot avtomat. Na delu sem svoje slabo počutje razložila z žalovanjem za očetom, ki je umrl v istem času. Še naprej smo hodili v cerkev k sveti maši. Nekega dne je duhovnik rekel, da vidi, kaj se je zgodilo. Predlagal je, da grem k spovedi.

Te misli si nisem dopuščala. Prepričana sem bila, da ne bom prejela odveze. Kljub temu sem začela hoditi v cerkev, ko v njej ni bilo nikogar. Duhovnik mi je omogočil dostop do kapelice, da sem bila lahko tam tako pogosto in tako dolgo, kot sem potrebovala.

Kakšna je bila vaša molitev v tistem času?
Ne vem, ali bi temu lahko rekli molitev, toda jokala sem in se opravičevala Jezusu. Prosila sem za odpuščanje. Duhovnik je večkrat predlagal spoved, a na to nisem bila pripravljena. Najstarejša hčerka je opazila, da ne prejemam obhajila, in začela spraševati, zakaj. Nisem vedela, kaj naj ji rečem. Medtem sem pomoč iskala na internetu.

Našla sem informacije o duhovnem umiku Rahelinega vinograda, organiziranem z mislijo na osebe, ki so splavile, in njihove bližnje. Poklicala sem. Izkazalo se je, da je oseba, ki pomaga voditi te vaje, v preteklosti prav tako naredila splav.

Rezervirala sem letalski karti, organizirala potovanje, mož je vzel dopust, da bi lahko šla. Pred poletom sem se odločila za spoved. Oklevala sem, a globoko v srcu sem vedela, da moram to storiti. Med spovedjo me je stiskalo v grlu, jokala sem. Prejela sem odvezo, toda sama sebi nisem oprostila.

Še vedno ste se počutili krivo.
Prevzel me je močan strah, da bom zaradi tega, kar sem storila, za kazen izgubila otroke, ki so živi. Da bodo umrli ali pa da mi jih bodo vzeli. Bolj sem začela moliti, da bi jih zaščitila pred posledicami svojih grehov.

Nekega dne sem se zbudila z mislijo, da moram izvedeti, kdaj bi lahko začela z duhovno posvojitvijo nerojenega otroka. Bil je 25. marec. Na ta dan cerkev praznuje praznik Gospodovega oznanjenja. Med večerno mašo sem se zaobljubila k duhovni posvojitvi. Vem, da je ta misel prišla od Marije.

Je duhovni umik, ki ste ga omenili, prinesel ozdravitev? Se vam je zdelo, da ste se znebili bremena, ki ste ga nosili?
Umik je sprožil proces moje spreobrnitve. Najpomembnejša izkušnja je bila, da sem razumela, da lahko breme greha, ki sem ga zagrešila, v celoti izročim Jezusu in da me bo on tega bremena osvobodil. Spoznala sem tudi, da sta moja nerojena otroka srečna z Bogom v nebesih. Da do mene ne gojita zamer.

Z umika sem se vračala lahka in svobodna, čeprav so se obtožbe zlega duha, napadi strahu, sramu in obžalovanja vedno znova vračali. Čutila sem, da moram spremeniti svoje mišljenje, da bo umik lahko obrodil nadaljnje sadove. Uvedla sem redno molitev, začela sem brati Sveto pismo.

Sčasoma sem opazila, da svojim otrokom lažje pripovedujem o Bogu in cerkvi. Danes, preden zaspijo, otroci sami prosijo za skupno molitev. Sveto pismo v našem domu ne leži zaprašeno v nekem kotu.

V kateri fazi svojega življenja ste danes? Se vam zdi, da vam je uspelo na novo urediti svoj svet?
Vsaj leto in pol sem se skušala pripraviti, da bi povedala to zgodbo. Jo delila z drugimi, da bi pomagala ženskam, ki so prestale podobne izkušnje in se z njimi morda ne znajo spopasti, ne vedo, kje iskati pomoč. Z majhnimi koraki pridobivam zaupanje v veri in upanje v Bogu.

Vsak dan vidim čudeže, ki jih Jezus dela v mojem življenju. V preteklosti na primer v cerkvi ne bi zapela niti psalma, danes pa se ne bojim stati sredi prostora in na ves glas povedati, da je evharistični Jezus živi Bog, Marija pa ljubljena Mati. Zahvaljujoč Jezusu me je prenehalo skrbeti za mnenje drugih.

Vem, da v odnosu z Bogom delam šele prve korake in da je pred mano še dolga pot, toda življenje je vendar zato, da se učimo in rastemo v veri. Tudi glede otrok sem bolj mirna.

Kaj pa vaš odnos z možem? Ste ga rešili?
Tako je, vztrajava pri Bogu. Splav je bil za oba težka izkušnja. Porušila je mojo predstavo o možu kot glavi družine. Vendar želim poudariti, da niti za trenutek do njega nisem čutila zamere ali obžalovanja, prej razočaranje. Tudi on se je boril z bolečino, s čustvi.

Potrebovala sva približno leto in pol, da sva se prvič pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Na novo, korak za korakom sva se učila drug drugemu psihično in fizično približati. Kot vsak zakon tudi midva doživljava vzpone in padce. Molitev nama daje moč – v naše življenje prinaša potrpežljivost in mir, ki ga tako zelo potrebujemo.

Ali verjamete, da vam Jezus želi najboljše?
Z Jezusom vse postane smiselno. Svetega Duha prosim, da ga ne bi izgubila izpred oči in da bi živela v njegovi slavi. Danes sem polna veselja, ker Bog je in me ozdravlja. Hvaležna sem, da se lahko kadarkoli zatečem k njemu.

Odkrila sem tudi ogromno moč in vrednost zakramenta svete spovedi. Vsem želim, da bi v življenju doživeli Božje veselje. Seveda ima vse svoj čas. Spreobrnitev je proces, ki traja celo življenje, ljubezen pa se izpopolnjuje brez naglice.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
intervjusplav
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.