Ana Fajdiga je žena in mama 14-mesečni deklici. Po poklicu je profesorica slovenščine, vendar ne dela kot učiteljica. Izjemno rada hodi v naravo in občuduje njene lepote. Običajno si prepeva, rada prebere dobro knjigo, predvsem pa rada ustvarja. Tako že skoraj pet let živi in jo izpolnjuje tudi ustvarjanje pri Ustvarjalnici Luiza.
Začela je z izdelavo uhančkov, vendar jo pot vodi marsikam. Letos je pripravljala adventne venčke, v tem času pa so iz tiska prišle tudi božične voščilnice. Pred tem jih je risala ročno, vendar pa ji zdaj za to zmanjkuje časa.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Obožujem sobotna jutra, ko se skupaj pocrkljamo v postelji in v miru pozajtrkujemo, posebej če se nam nikamor ne mudi. Če ob skodelici kave lahko prelistam ali celo preberem kaj iz časopisa, je to vrhunski začetek vikenda.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Uf, ponavadi nisem najbolj navdušena nad svojim jutranjim videzom, ampak ko si popravim frufru, je že bolje. Včasih je zjutraj moje ogledalo kar mož, ko mi pove, da sem ljubka. 😊
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Ko se uredim, se počutim dobro v svoji koži, zacvetim. Posebej če to opazi mož. 😉 Sicer pa se mi zdi, da s svojim oblačenjem in urejenostjo lahko veliko povemo svetu. Na neki način s tem drugim kažemo odnos do sebe in svojega telesa. Čeprav doma večinoma nisem urejena, mi včasih uhani, maskara ali parfum pomagajo biti boljše volje in lažje sprejemati izzive, s katerimi se spopadam.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Kadar utegnem, preberem dnevno Božjo besedo ali kakšno duhovno misel. Sicer pa že nekaj časa želim na duhovne vaje v tišini, tam pridem v stik s Temeljem, od katerega črpam moč za naprej.
5. Že med študijem ste začeli s svojo Ustvarjalnico Luiza. Od kod ideja za ime in kaj želi Luiza prinesti v svet? Kako vas to delo bogati?
Z možem, takrat še fantom, sva ime iskala po seznamu imen, ki bi bila relevantna za mojo ustvarjalnico. Luiza se nama je zdela zanimivo ime, táko, ki si ga človek lahko hitro zapomni.
Moja ustvarjalnica predvsem nosi svetu preprostost in unikatnost. Začela sem s tem, da sem želela izdelke cenovno približati študentom, temu poskušam slediti, čeprav zadnje čase od tega tudi odstopam. Predvsem pa sledim sebi in motu manj je več. Z Luizo se ukvarjam, kolikor mi čas dopušča, zato je včasih več, včasih manj sadov. Največje veselje je, ko se ljudem zasvetijo iskrice v očeh, ker so jim moji preprosti izdelki tako všeč. Takrat dobim zagon za naprej, da ne obupam.
6. Sodelovali ste tudi z revijo Mavrica. Ali to še počnete? Kakšen izziv je bil to za vas in kaj vam je to delo dalo?
Na Mavrici sem kot študentka pomagala predvsem v uredništvu, nisem pa pisala zgodb ali pesmi. Zame bi bil to verjetno kar izziv. Sem pa v tem času ogromno prejela ‒ spoznavala sem delo kvalitetnih slovenskih pisateljev in ilustratorjev. Ob tem delu sem spoznala, da niso vsa besedila ustrezna za otroke in da so kvalitetne zgodbe in pesmi izjemnega pomena zanje.
7. Kako se ob vseh obveznostih, majhnem otroku in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Skrb za najin odnos je poseben izziv, ob katerem se oba učiva in sva hvaležna za temelje, ki sva jih postavila že pred poroko. Ugotovila sva, da je pomembno rezervirati si čas za naju, sicer ga zelo hitro “ukradejo” druge stvari. Tako imava vsak teden določen čas za zmenek, to je čas samo za naju.
Izmenjaje ga pripravljava tako, da je zmenek po meri sozakonca ‒ jaz torej pripravljam zmenke, ki so všeč možu. Tako krepiva najin odnos, čeprav je včasih težko iti iz cone udobja, se urediti, rezervirati čas, ko bi raje počel kaj drugega. So pa tudi večeri pred spanjem v veliki večini najin čas, ko si poveva, kako je šel dan, in skupaj zmoliva.
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
V tretjem letniku srednje šole sem zbolela za hipertirozo, tj. povečanim delovanjem ščitnice. Imela sem 70-krat povečano število hormonov od normalnega. Moje telo je bilo utrujeno od pospešenega delovanja, slabo sem spala, nekaj mesecev sem potrebovala, da sem se sestavila nazaj. Vendar pa je bil to šele začetek, nekaj let je trajalo, da sem prišla v normalno stanje.
To je bila preizkušnja, ki me je veliko stala, a sem se iz nje tudi mnogo naučila za življenje. V prvi vrsti to, da poslušam sebe in svoje telo in se včasih zavoljo počitka odrečem marsičemu. Vem, da če se počutim dobro, potem lahko normalno funkcioniram v odnosih, službi ipd., sicer pa samo še životarim. Kot drugo pa me je bolezen naučila tudi, da niso vse stvari tako nujne, kot je videti na prvi pogled. Naredim, kolikor lahko, ostalo pa počaka na naslednji dan in ob tem se ne podre svet. Mislim, da je postavljanje prioritet dandanes izjemnega pomena za vse.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Bog me ima rad ne glede na to, kako zelo ga lomim. To me spodbuja, da sem usmiljena do sebe in do svojih bližnjih. Ni pa vedno tako zelo “pocukrano”, kot se sliši. 🙂
10. Biti ženska je lepo, ker …
Dajemo svetu lepoto, tisto pravo, ki jo tako zelo išče. Ampak to se zgodi samo, če smo pristne. Če smo to, kar in kakor nam je Bog dal po naših talentih, veselju, nežnosti, hrepenenju, ustvarjalnosti, včasih tudi zmedenosti in nihanju. Pristne ženske, ki jih srečam, so mi vedno znova v navdih.
Ženska ženski
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
