3 lekcije blažene Chiare Luce za premagovanje življenjskih preizkušenj

Blaženi Chiari Luce Badano so pri 17 letih odkrili kostnega raka. Vendar dekle ni obupalo v boju za svoje življenje. Nasprotno, s presenetljivim veseljem je tolažila tiste, ki so jo obiskovali.

Pred smrtjo 7. oktobra 1990, ko je imela 18 let, je zemeljsko slovo dojemala kot poroko z Jezusom. Njene zadnje besede so bile namenjene njeni mami: "Mama, bodi srečna, ker jaz sem srečna. Zbogom!"

Toda kako se je spopadala s težavami življenja in smrti? Tu so tri Chiarine duhovne lekcije, ki vam bodo pomagale premagovati življenjske preizkušnje:

Krize se pojavljajo v različnih oblikah: zdravstvene težave, izguba službe, težavni medosebni odnosi, rane in čustva, ki iz njih izhajajo ... Vsaka preizkušnja razkrije ranljive točke tistih, ki jo prestajajo. Chiarino življenje kaže, da se je zelo pomembno pripraviti na krize, ki so del naših življenj.

Že od otroštva je bila vključena v gibanje fokolarov, kjer se je učila evangelija. Navdušena nad idealom popolne zedinjenosti z Jezusom je pri devetih letih začela največjo pustolovščino svojega življenja.

Jezusova prisotnost je zanjo hitro postala nekaj popolnoma naravnega. Nekega dne, ko je bila njena mama zaskrbljena, da bi jo pustila samo, ji je odgovorila: "Ampak saj nisem sama, Jezus je tukaj." Tako je s prijatelji v gibanju poskušala živeti za Kristusa. Za Chiaro je bilo ključnega pomena, da skupaj s prijatelji izkusi Božjo navzočnost v gibanju fokolarov.

Po njenem mnenju je najboljši način, da se soočimo s preizkušnjo, če imamo svojo skupino, svojo skupnost ali preprosto bližnje, s katerimi lahko živimo evangelij in skupaj odkrivamo Jezusa in njegov nauk. To je prva duhovna lekcija, ki se jo je Chiara naučila.

Potem ko je Chiara med tečajem tenisa začutila hudo bolečino v rami, se je njeno življenje drastično spremenilo. Maraton zdravniških pregledov in hospitalizacij se ni nikoli končal. Končno je prišla diagnoza: Chiara je zbolela za kostnim rakom.

"Ko se je končno vrnila iz bolnišnice, je bila videti, kot da je nekje drugje," je takrat povedala njena mama. Na vprašanje, kakšne so novice, je mladenka odgovorila: "Ne zdaj, ne govori ničesar." Nato se je zgrudila na posteljo z zaprtimi očmi. Trajalo je 25 minut. Nato se je obrnila k materi in se nasmehnila: "Zdaj lahko govoriš."

Chiara je potrebovala ta čas notranjega boja, med katerim je Jezusu zagotovo rekla "da". Teh 25 minut je pomenilo prelomnico v njenem življenju. V njej se je zgodilo notranje odkritje; njena bolečina jo je vodila v objem Ljubezni. Sprejeti trpljenje nikomur ni lahko. V nekem trenutku bolečina postane neznosna.

Toda ravno v tem trenutku evangelij lahko najbolj pomaga. To so časi, ko nam nič drugega ne more pomagati. Chiarina bolezen je nesmiselna, nelogična in povzroča strašne bolečine. Ni možnosti pobega. Vprašanje je, ali lahko nekdo nosi križ.

Chiara s svojim zgledom kaže, da, ko nas boli, potrebujemo čas – minute, dneve, tedne, celo mesece – da v celoti predamo bolečino Jezusu in mu rečemo "da".

Pri 12 letih je Chiara zapisala ta stavek v svoj zvezek:

Ravno to je tretja Chiarina lekcija: nesebična ljubezen do zapuščenega Jezusa.

Med pasijonom je Jezus doživel največjo zapuščenost in hkrati največjo ljubezen. Odnos z zapuščenim Jezusom človeka uvede v skrivnost najintimnejše in najgloblje Božje ljubezni. Odkrivanje te ljubezni in v njej živeti vsak dan nam daje moč za življenjske borbe.

Chiara Luce Badano je znala osmisliti vsak trenutek svojega življenja, vključno s sprejetjem smrti kot poročnega trenutka. Želela je biti pokopana v beli poročni obleki, na njen pogreb je prišla množica ljudi.

Popolna predaja njenega življenja je bila zakoreninjena ravno v njenem odnosu z zapuščenim Jezusom. Vsak trenutek in vsak dogodek je bil zanjo priložnost za intimen odnos z njim. Nič je ni moglo ločiti od Kristusove ljubezni. Bil je njen edini mož.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto