Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 4. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Bali so se ga vsi okrog njega, on pa se je počutil kot bog

MAREK SIDŁO

Anna Gębalska-Berekets - objavljeno 13/12/21

Za umor prijatelja je bil obsojen na 12 let zapora

Marek Sidło je odraščal v poljskem mestu Szczecin. Njegovo otroštvo ni bilo najlažje: oče je bil alkoholik, družina je bila v težki finančni situaciji. Zaradi želje po svetlejši prihodnosti je njegova mama odšla v tujino.

“Oče je vse zapil. Bili so dnevi, ko smo bili lačni, takrat so se začele prve kraje. Vračal sem se domov in govoril: Bog, prekršil bom samo eno zapoved – ne kradi,” se spominja.

Kot otrok je hodil v cerkev, kjer je molil rožni venec. “Oltar sem povezoval z občutkom varnosti,” pojasni v pogovoru za Aleteio. Sčasoma pa je nehal verjeti v dobro in v obstoj Boga.

Ko se je nekoč vračal od nedeljske maše, je pred blokom srečal prijatelje. Vprašali so ga, od kod prihaja, on pa je odgovoril, da iz cerkve. Bili so začudeni in se začeli smejati. Bilo ga je sram. Čeprav si je prej obljubil, da bo tudi pozneje hodil v cerkev, je v tistem trenutku opustil vso versko prakso.

Njegov oče je vedno več pil. Včasih jim je dal denar za hrano, včasih ne. Znal je udariti svojega sina. In on? Nekega dne je vrnil očetu. “Premagal sem ga, ko sem imel 18 let. V sebi sem nosil ogromno sovraštvo do njega. Moj bog je bil alkohol, že takrat sem bil človek, ki je bil izredno odvisen od raznih substanc,” pripoveduje Marek. A najhujše je šele prihajalo.

MAREK SIDŁO

Kraje, droge in drugo zlo

Mareka se je bala cela soseska. V njej je postal “kralj kraje”. Na mestni tržnici in več drugih lokacijah je prodajal ukradeno blago. Dobro mu je šlo. Kupil je avto, zaposlil je celo osebnega voznika. Na stres se je odzval s prepiri in jemanjem drog. “Moje življenje je bilo ena velika praznina. Bežal sem pred samim seboj, rad sem imel živali, hkrati pa sem postal agresiven do psa – brcal sem ga in nisem imel nadzora nad svojim početjem,” pripoveduje.

Ko mu je dejal, da se je zelo spremenil, je z njimi prekinil vse stike. Za znance je bil še naprej avtoriteta. Eden od prijateljev, ki so kradli zanj, ga je imenoval “bog”. “Bog je slab, jaz pa sem dober,” je ponavljal. Posel je cvetel, uživati je začel vedno močnejše droge. “Postal sem grozen materialist, lopov, tihotapec, nato pa tudi morilec,” pojasni Marek.

Prijatelji so mu govorili, da je dober in empatičen. Nekega dne je odšel do enega izmed dolžnikov, da bi izterjal svoj denar. Za zabavo ga je zažgal, nato pa pogasil njegova goreča oblačila. Ko sta si tast in tašča želela sposoditi nekaj gotovine, jima je povedal, kje lahko ukradeta denar.

To se je nadaljevalo 10 let. Marek je hodil čez mejo v Nemčijo in kradel. Ustanovil je celo posebno skupino, ki se je specializirala le za to. V njene vrste je vpeljal svoje prijatelje in znance. Nekoč se je na poti nazaj domov zgodila prometna nesreča. Marek je s pomočjo voznika po čudežu preživel in se kmalu vrnil v formo. Zdelo se mu je, da je kralj življenja, ki ga nihče in nič ne more ogroziti.

Maščevanje za afero

Ko je izvedel, da ima eden njegovih kolegov afero z njegovo tedanjo ženo, je ponorel. Pil je, užival droge, pozabiti je želel na veliko ponižanje. “Bil sem jezen in hotel sem se ubiti,” pravi. Omotičen od drog se je odločil, da bo ubil ženinega ljubimca Marcina.

Vzel je nož in odšel iz hiše, da bi poiskal Marcina. Na poti je srečal prijatelje, med njimi je bil tudi nekdo, ki mi je bilo prav tako ime Marcin. Fant je stal z drugimi in se šalil. Ko je Marek zaslišal smeh, je postal še bolj agresiven. Čutil je, da se v njem nabira sovraštvo.

“V tej blaznosti sem mi je zdelo, da se smejijo meni. Spomnim se tudi, da je eden izmed prijateljev zakričal, da morajo zbežati, ker prihajam,” se spominja. Marcin je ostal, želel je pomiriti svojega prijatelja. Vsi drugi so zbežali. Marek ga je zgrabil za vrat, kot da bi ga želel objeti, in mu nož porinil naravnost v srce. Marcin je med umiranjem odpustil Mareku. “Ne bi smel umreti,” danes priznava Marek. “Vedno je bil dober, nasmejan človek, božji človek,” doda. Ko je umiral, je svojemu mučitelju odpustil in mu izkazal usmiljenje.

12 let za umor

Marek je umor zagrešil 26. julija, na god svoje mame in mame svojega prijatelja. Za umor je bil obsojen na 12 let zaporne kazni. Tam je izkusil zbadanje in norčevanje, ker je bil na novo prispeli zapornik.

Marek si je mislil, da je lahko edina obramba pred tem boj in umor enega izmed povratnikov. Postati je želel junak. Dobil je celo plastičen nož in ga naostril, da bi se lahko branil med napadom. V njem se je kopičila agresija. Odločil se je, da bo malo za šalo odprl Sveto pismo.

Tam je našel pomemben odlomek: Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal (Ps 34,2-9). Začel se je spraševati, kdo je, pred očmi se mu je odvilo dotedanje življenje. Odločil se je, da bo šel k spovedi, in prav to je bila prelomnica v njegovem življenju.

Med gledanjem križa je padel na kolena in priznal vse svoje napake. Po duhovnikovih besedah: “Odpuščam tvoje grehe,” je pogledal Jezusa naravnost v oči in začel jokati. Vrnil se je v celico. Intenzivno je začel razmišljati o svojem življenju. V srcu je začutil, da ga Bog resnično ljubi in da je vedno z njim.

V istem zaporu se je kmalu znašel tudi ljubimec njegove žene. Marek se je hotel maščevati, toda duhovnik mu je priporočil, naj zanj raje moli. “Takrat sem spoznal, da je to fant, ki sem mu ukazal, naj gre in skupaj z ženo krade, pije alkohol. Spoznal sem, da sem jaz kriv za to, kdo je postal, in da sem mu jaz naredil krivico,” se spominja Marek.

Moška se dolgo nista srečala, toda na koncu se je to le zgodilo. “Bog je poskrbel za to. Marcina sem prosil, ali se lahko pogovoriva. Opravičil se je, tako je bil živčen, da se je tresel. Ne koncu sem mu rekel, da mi je žal,” pripoveduje Marek.

MAREK SIDŁO

“Za Boga ni nič nemogoče”

Marek se je odločil, da bo postal drug človek. Prijatelji so mu govorili, da se mu je zmešalo, niso verjeli v njegovo spremembo.

Končal je šolo in postal terapevt za različne odvisnosti. Delal je v fundaciji Tulipan, ki pomaga nekdanjim zapornikom. Pred kratkim je začel sodelovati z nekim društvom, v okviru katerega obiskuje zapore, prevzgojne domove in deli svojo zgodbo. Pripoveduje o svoji preteklosti. Srečuje fante, s katerimi je bil nekoč skupaj v zaporu. Delal je tudi v hospicu. “Za Boga ni nič nemogoče,” priznava Marek.

Po dolgih letih je odpustil tudi svojemu pokojnemu očetu. “Z Bogom se prekletstvo spremeni v blagoslov. Pravi junak v mojem življenju je Jezus Kristus. Najmočnejši pa sploh ni tisti, ki ima največ mišic, temveč tisti, ki sklene roke za molitev,” pojasni.

Od Fatime do Lurda

Marek dela tudi za Fundacijo Dobrega razbojnika in je član Društva romarjev Božjega usmiljenja. Pred nekaj leti je poromal iz Fatime v Lurd in tako prehodil več kot 3.000 kilometrov.

Med romanjem je bil priča številnim čudežem. “Sveti Duh mi je rekel, da bom na tem romanju 40 dni, in dejansko so mi po 40 dneh v Parizu ukradli čevlje. Od tam sem z dvema prijateljema prišel k sestram svete družine iz Nazareta. Začelo me je skrbeti, kako bom prišel domov, ker mi je ostalo le malo denarja. Nisem vedel, ali bo dovolj za vozovnice,” se spominja Marek.

Spreobrnjenje je vsakodnevni boj

Pojavili so se dvomi in skrbi. Nenadoma je spoznal, da je prehodil 1.000 kilometrov in da so njegovi strahovi neutemeljeni.

“Šel sem v cerkev in vse to predal Bogu. Ko sem prišel od svete maše, je k meni pristopila sestra in mi povedala, da mi je priskrbela nekoga, ki mi bo kupil vozovnico,” razlaga Marek.

Izkazalo se je, da mu je vozovnico kupil 89-letni Poljak, ki živi v Franciji. Mareku je izročil še 200 evrov in se mu zahvalil, da ga je srečal na svoji poti. “Bil sem presenečen, ker sem bil jaz tisti, ki je prišel, da bi se mu zahvalil, pa je to storil tudi on.”

“Ta situacija mi je dala misliti,  da bosta tam, kjer je Bog, dve strani, ki se bosta zahvalili,” pravi Marek. In doda: “Spreobrnjenje je vsakodnevni boj s samim seboj, s čutnostjo, skušnjavami telesa. Toda izkušnja božje navzočnosti v življenju gradi mojo človečnost in mi kaže, kaj je najbolj pomembno.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
osebna rast
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.