Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Marko prihaja iz male vasice Repne, Katja iz Tolmina. Marko je mikrobiolog, Katja pa je profesorica razrednega pouka, specialistka pomoči z umetnostjo, geštalt pedagoginja in geštalt svetovalka, zakonska in družinska terapevtka in praktik metode TRE (trauma release exercises). Skupna jima je ljubezen do športa, narave in raziskovanja. In do dveh sinov, seveda. Njuna velika strast, ki sta jo prenesla tudi na sinova in ki v njunih očeh prižge iskrice, pa so potovanja.
Katja in Marko Jarc sta se spoznala na zanimiv način. Načrtno pravzaprav. Pa načrt ni bil njun, pač pa sta za to poskrbela njuna prijatelja.
Kako se je začela vajina skupna pot?
Katja: Prijatelja sta mi vedno govorila, da mi bosta nekoga našla. In sem govorila: "Ne, ne, ni treba, bom že sama poskrbela za to." Potem sta pa tolikokrat govorila o Marku, vztrajno sta želela, da se jim kdaj pridružim, da sem enkrat povabilo sprejela. Sporočila sta, da bi šli v kino. Marko ni ničesar vedel o njunih načrtih.
Marko: Jaz sem se samo veselil, da gremo v kino. Zame je bilo to druženje s prijatelji. V redu, še ena punca gre zraven.
Katja: Prišel je tik pred začetkom filma, jaz sem takoj vstala in se predstavila. Ko smo se usedli, je prijateljica seveda določila, da bova sedela skupaj.
Marko: Ko smo se usedli, smo morali vstati in se še enkrat presesti, ker ni bilo v redu. 😊
Katja: Med filmom sva se veliko pogovarjala. Že takrat sem imela dober občutek. Po filmu smo nadaljevali z druženjem. Marko me je okoli treh pripeljal pred študentski dom in sva še tam dolgo govorila. Zelo sem si želela, da bi me vprašal za številko. In me je. Potem sva pa že čez štiri dni šla na zmenek in sva kmalu postala par. Jaz sem v trenutku vedela, da je to to. Nikoli nisem dvomila.
Marko: Ko sem spoznal Katjo, mi je popolnoma spremenila življenje.
Oba sta študirala tudi geštalt pedagogiko. Za kaj gre?
Marko: Geštalt je učenje skozi izkušnje. Skozi tečaj geštalt pedagogike sam skozi različne tehnike delaš na sebi.
Katja: Veliko je dela prek umetnosti in prek tega spoznavaš samega sebe. So pa različne tematike, na katerih se dela, ali so to določene besede iz otroštva, ki so nas prizadele ali spodbudile, ugotavljanje, kdo sem jaz, kakšen je moj odnos z drugimi … To je bila zelo bogata izkušnja.
Marko: Ob pravem času, ko postavljaš stvari na svoje mesto. Zame je bilo to čiščenje odnosov s primarno družino, postavljanje naše družine, tega, kar bi si želel z ženo.
Kako vama to pomaga v vajinem odnosu?
Marko: Res pomaga, ker presežeš neke vzorce. Pozoren si na to, kje si v tistem trenutku, kaj počneš. Tako sva tudi midva bolj pristna, povezana, prisotna.
Katja: Glavni poudarek na geštaltu je "tukaj in zdaj". Biti prisoten v tem trenutku, zavedati se, kaj se dogaja, spoznavati sebe. Že ko sva se spoznala, sva se veliko pogovarjala. V teh prvih letih do poroke sva lahko izčistila in postavila stvari na svoje mesto. Komunikacija je zares temelj. Ko spoznaš "biti tukaj in zdaj", ne živiš v preteklosti, niti naprej v prihodnosti. Tukaj sem, zdaj. In tako se spoznavaš. Dokler ne poznam sebe, svojih občutkov, potem težko sprejmem drugega.
Kaj je tisto, kar vajin zakon najbolj bogati?
Katja: Skupni čas in pogovor. Vedno se o vsaki stvari pogovoriva, stvari ne ostanejo nedokončane. Ne pustiva, da bi potlačila, če komu kaj ni bilo v redu, ampak se o tem pogovoriva.
Marko: Iskrenost, da si res poveva vse stvari. In zaupanje, da si lahko ranljiv. Vedno mi je bilo varno ob Katji razkrivati svoje rane, ki sem jih imel od primarne družine, prejšnjih odnosov. Zelo mi je dragoceno, ko mi Katja iskreno pove kritiko ali pohvalo, ker stremim k temu, da bi bil boljši mož, oče, sodelavec.
Katja: Tudi preizkušnje, ki sva jih predelala v pogovorih, so kot ena stopnica naprej. Kadarkoli si ranljiv drug z drugim, ko se sporečeš, ko se opravičiš in pogovoriš, potem si šel na malo višjo raven, se povezal. Saj lahko živimo en mimo drugega, samo organiziramo stvari, ampak da ob partnerju lahko tudi zajočeš, si poveš tudi najhujše stvari, kjer se ti čutiš, da ti je nelagodno, to potem res odpira povezanost.
Preizkušnja, ko sva v drugi nosečnosti imela dvojčka, pa je eden umrl, me je zelo prizadela. Marko tega ni mogel doživljati na enak način kot jaz, a je bil tam zraven in sem lahko jokala ob njem. To, da čutiš, da je nekdo s tabo v dobrem in slabem, tudi če ne doživljata enako, je zares dragoceno.
Družine z otroki pogosto najdejo izgovore, da z majhnimi otroki ne moreš početi vsega, na primer potovati. Vidva pa ta mit rušita. Vaši dnevi so polni dogodivščin, izletov, potovanj. Kako vam to uspe?
Katja: Midva sva že prej potovala na tak način, torej z nahrbtniki, ko sva potovala po Aziji, Afriki. Navajena sva bila takega načina življenja, da ni bilo nekega luksuza, včasih sva spala tudi v poceni "luknjah". Nisva komplicirala. Ko sva dobila otroke, nisva veliko premišljevala o tem. Ko je bil prvi otrok star tri mesece, smo šli za novo leto na Elbo. Ni daleč, ampak je bil pa prvi izziv. Ko je bil star osem mesecev, smo šli pa na Kubo.
Še vedno najdaljše potovanje je bilo s takrat enoletnim otrokom na trimesečnem potovanju po Avstraliji in Novi Zelandiji. Res bogata izkušnja, od spanja v avtu, pri prijateljih, do raziskovanja lepot narave in posebnih živali, res ogromno prevoženih kilometrov ... 😊
Sama niti ne vidim nekih problemov, saj je vsepovsod isto, ljudje ti pomagajo. Videla sva, da se da. Morda je bilo na letalu včasih težje, ker otrok ne zaspi. A če se prepuščaš nekemu toku, je vse dobro. Je pa pomembno, da si ti miren v sebi. Če si na potovanju živčen, nemiren, potem ne boš imel nič od tega. Sprejeti moraš, da ne bo vse popolno, da se bodo vsak dan zgodile stvari, ki niso najboljše. Načrti se sproti spreminjajo.
Marko: Če kompliciraš, potem boš kompliciral tudi na potovanju z otrokom. Midva sva si že od začetka želela čim bolj preprosto organizirati stvari, si poenostaviti, kolikor se le da. Če si ustvarjalen in si daš pri tem svobodo, se marsikaj da.
Katja: Veliko smo se prevozili v avtu po Evropi, otroka sta bila po 20 ur v avtu. Pa naju kdo vpraša: "Kako sta pa sedela?" Ne vem. Sedeli smo, malo smo jedli, malo smo brali, malo smo poslušali glasbo, igrali smo se … čas je hitro minil. Seveda ni vse samo lepo, pridejo tudi preizkušnje, ko recimo prenočišča, ki si ga rezerviral, ni. Ampak na nas je, kako bomo to situacijo sprejeli, koliko smo mi pomirjeni, ali zaupamo in upamo, da bo vse dobro.
Vedno skušamo biti tudi ustvarjalni glede tega, kako najti cenejše načine potovanja: cenejše letalske karte, prenočišča, kuhamo si sami. Je pa zadaj vloženega veliko truda in časa. Tudi zdaj, ko smo bili med jesenskimi počitnicami v Grčiji, je bila letalska karta pet evrov. Vzeti si moraš čas, iskati in najdeš.
Zakaj je pomembno, da se odpravimo tudi na potovanja, izlete, pa čeprav samo na bližnji hrib?
Marko: Ker moraš komunicirati. Ko nekam greš, si moraš pripraviti stvari. Tako se otroka učita, kako te stvari pripraviti. Bistveno pa je, da se pogovarjamo, da ko smo v naravi, opazimo stvari zunaj. Da nekdo pove, da je lačen, žejen, da kaj potrebuje.
Katja: Na potovanjih se največ naučim o sebi, kako odreagiram na stvari. Potem pa se zagotovo krepi tudi povezanost. To je zares kvaliteten čas povezanosti, kjer ni raznoraznih ekranov. Tudi če gremo na "roadtrip", otrokoma ne dava telefonov, da bi se zamotila. Moraš iz cone udobja, raziskovati. Otroka se na ta način učita ustvarjalnosti. Tudi v avtu si zdaj, ko sta že večja, izmišljujeta svoje igre in se igrata. Morata biti pa v prvi vrsti odrasla tista, ki imata te stvari predelane, da vesta, da bosta zmogla in da jima je to všeč. Če to ni tvoj stil, se seveda ne moreš siliti.
Marko: V nas je želja po raziskovanju. Težko nam je za več dni iti na isto mesto. Mi preiščemo celo okolico. Tudi če nekje postavimo šotor, gremo tja samo spat. Okoli pa raziščemo, kar se le da.
Katja: Tudi po Sloveniji se da videti ogromno stvari, tudi tu vse raziščemo. Je pa res, da smo mi v bloku, kjer nimamo balkona, prostori niso veliki. In z dvema fantoma je to premajhno. Za vikende nas ni doma, vedno kam gremo. Želimo iti ven v naravo, narava je tista stvar, ki nas vleče. Lepo je dati otrokom malo raziskovalnega duha. Si ga moraš pa najprej sam želeti.
Če bi morala izpostaviti tri stvari, ki jih želita predati svojima sinovoma, katere bi bile?
Katja: Ljubeč in iskren odnos, s tem mislim, da se bosta zavedala, da sem vedno tu, če me bosta potrebovala, da bodo vrata vedno odprta, da sta sprejeta v vseh njunih čustvih. In da bosta to lahko dajala tudi naprej. Da se da stvari vedno rešiti s pogovorom in sprejetostjo. Odprtost drug za drugega, za ljudi okoli njiju, za raziskovanje, za življenje in vse, kar pride. In naj nikoli ne obupata.
Marko: Zaupanje v dobro, nek optimizem kot odnos do življenja skozi vero, skozi to, da sta pozitivna in da v vsaki stvari najdeta kaj dobrega, da poskušata v človeku iskati dobro. Druga stvar bi bila, da bi vedno znala narediti najbolje, kar zmoreta, da stvar narediš z vedenjem, da si ti naredil vse, kar si lahko, potem pa znaš to tudi prepustiti. In pa ljubezen do športa, gibanja, glasbe, plesa, sočloveka.
