Ko je Isabelle iz Avignona v Franciji prek telefona pripovedovala svojo zgodbo Aleteii, je njen mehak glas občasno za trenutek prekinila zadihanost.
“Oprostite, ampak vsak trenutek bom rodila in včasih malce težje diham, toda nikar ne preložimo našega sestanka! Danes bi vam rada povedala svojo zgodbo. Obstajala bo simbolna povezava med mojim sinkom, ki je umrl, star komaj nekaj tednov, in skorajšnjim rojstvom tega otroka … Kakšna milost je sprejeti življenje, kakšna milost, da nam je zaupano … vsekakor ni naša last, in vendarle, kakšen dar!”
Isabelle je bila stara 36 let, ko je maja 2018 prezgodaj rodila dvojčka, nedonošenčka Gabriela in Augustina. Gabriel je zelo hitro dobil usodno okužbo in so ga morali odpeljati na intenzivno nego.
“Naslednje tri tedne je lebdel med življenjem in smrtjo. S soprogom Philippom, najinimi starejšimi otroki – 13-letnim Raphaëlom ter 10-letnima dvojčicama Madeleine in Elisabeth – in našimi družinami smo molili dan in noč. Toda konec junija, po nekaj tednih življenja, nas je Gabriel zapustil,” je pripovedovala Isabelle. In nadaljevala:
“Umrl je v našem naročju. Vedeli smo, da ne moremo storiti ničesar več. Gabriela so pri življenju ohranjale dihalne naprave, zdravniki pa so nam povedali, naj sami odločimo, kdaj se želimo posloviti. To je bila zelo težka izkušnja, ampak smo zares veliko molili. Nato smo Gabriela krstili, po krstu pa so zdravniki izklopili naprave. Najprej je bil v očkovem naročju, nato v mojem. In tisti trenutek, ko je že umrl, je znova zadihal, da se je poslovil od vseh nas.”
“To je bil moj dar Gabrielu”
Ko so dete pokopavali, je bila Isabelle deležna neizmerne milosti vere, ki je odtlej ni zapustila. “S svojo vero nikoli nisem imela težav; ravno obratno, Gabrielova smrt me je še zbližala z Bogom,” pojasnjuje. Ta milost ji omogoča, da žaluje, in ji prinaša navdih, da grob svojega sinka krasi s čudovitimi mozaiki.
Isabelle ima diplomo iz likovne umetnosti in tako se je lotila dela s pomočjo prijatelja, ki se ukvarja z mozaiki. To ni njen prvi mozaik; enega je ustvarila že pred nekaj leti, na grobu svoje male nečakinje.
Delavnico si je uredila kar v dnevni sobi, hkrati pa je skrbela tudi za svoje štiri otroke. Delo je zahtevalo svoj čas. “Čustveno ni bilo prav nič nepristransko. Če bi ustvarjala za kogarkoli drugega, bi verjetno potrebovala kakšnih šest mesecev. V ta trojni mozaik za svojega sinka pa sem bila tako vpletena, da mi je delo vzelo kar dve leti,” priznava.
Toda umetniško ustvarjanje je bilo zanjo tudi obdobje molitve. “Med delom sem poslušala pesmi (katoliške ekumenske, op. prev.) skupnosti Chemin Neuf. Z njihovo pomočjo sem nenehno častila Boga, bila sem blizu svojemu sinku, ki je zdaj blizu Gospodu. Meditirala sem, premišljevala o njem in nisem bila žalostna. Imela sem občutek, kot da se zahvaljujoč Gabrielu malce dotikam nebes,” je povedala Isabelle.
Letos sta z možem končno postavila mozaike na Gabrielov grob. Ker je njihov grob v bližini Pariza, družina pa živi v Avignonu, to pomeni, da se zaradi mozaikov na Gabrielovem grobu Isabelle čuti bližje sinku.
“To je bil moj dar Gabrielu,” dodaja. Ob tem se je seveda hitro in povsem naravno porodila zamisel, da bi mozaike izdelovala tudi za okraševanje drugih grobov in na ta način svojcem pokojnih pomagala pri žalovanju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
