Ko otroci začnejo govoriti, odkrivajo moč komunikacije. Od lepih besed, ko slišijo rad te imam, do ostrih kritik, ko naredijo kaj narobe. Raznolika komunikacija jim omogoča ogromno paleto deljenja čustev, dogodkov, idej, vrednot, omogoča pa jim tudi, da govorijo resnico in (včasih) tudi lažejo.
Kaj storiti, ko otrok začne namerno lagati?
Otrok se lahko čudi ustvarjalni moči jezika in zato v zgodnjih letih življenja z njim poskuša ustvarjati. Ne toliko, da bi lagal staršem, ampak zato, ker se mu odpira neomejeno vesolje. Od najboljših športnih veščin na igrišču do dogodivščin vašega namišljenega prijatelja, besede vas hitro popeljejo v namišljen in čudovit svet.
Toda kaj storiti, ko otrok začne namerno lagati? Ko skriva svoj neuspeh ali prikriva nesrečo? Ko krivi svojega prijatelja ali ko noče prevzeti odgovornosti? Strah je pogosto v središču težave. Otrok namreč noče razočarati svojih staršev oz. se pred njimi pokazati v slabi luči.
Zgodba Samarijanke
Milost in moč, ki ju prejme Samarijanka, da si upa resnično povedati svojo zgodbo, je okolje, ki Kristusu omogoča, da deluje v njenem življenju. (Jn 4,7)
Zakaj zgodba Samarijanke? Ker ponuja nasvete na prej omenjena vprašanja. Jezus ji je rekel, naj mu da piti, ona pa bi bila lahko ob takšni prošnji užaljena. Otrok, ki ga vprašamo o nečem, za kar sam ve, da ni naredil vsega prav, se prav tako počuti napadenega. Lahko si reče: “Kako me lahko prosi, da govorim o tej slabi točki mojega življenja?” “Motiš me!”
“Če bi poznala Božji dar in kdo je tisti, ki ti pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga ti prosila in dal bi ti živo vodo,” pravi Jezus Samarijanki. Starši bi v takem primeru rekli svojemu otroku: “Sumim, da si storil napako, a če bi vedel, kako zelo te imam rad/a, bi mi povedal, kaj si naredil/a.” Jezus pravi naprej: “Kdor pije to vodo, bo spet žejen.” Enako se počutijo starši in pravijo: “Če mi ne poveš resnice, bo tvoje srce vznemirjeno, ne boš imel miru ne s seboj ne z nami.”
Srečen otrok, ki si upa verjeti v takšno ljubezen
Nato Samarijanka začuti željo po živi Jezusovi vodi, da bi se izognila utrujenosti zaradi črpanja vode iz vodnjaka. Je mogoče najti počitek? Tudi otrok se čuti poklicanega verjeti v ljubezen, da ga bodo starši ljubili prek njegove krivde. Je mogoče, da pošteno povem, kaj se je zgodilo, in najdem mir?
V Svetem pismu žena na Jezusovo pobudo, naj pokliče moža, odgovori: “Nimam moža.” Jezus pa nadaljuje: “Prav imaš, ko praviš, da nimaš moža.” Milost in moč, ki ju prejme Samarijanka, da si upa resnično povedati svojo življenjsko zgodbo, je tisti trenutek, ki Kristusu omogoča, da deluje v njenem življenju. Le tako se lahko združi z Jezusom in v njegovem objemu najde mir, pozneje pa tudi veselje. Tako veliko veselje, da gre v mesto in o vsem pričuje ljudem: “Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila.”
Kristus je govoril resnico, izražal dejstva, ne da bi obtoževal in zmanjševal realnosti življenja ženske. K enakemu odnosu so vabljeni tudi starši: v vsak dogodek z vašim otrokom položite prave besede in povabite otroka, da vam razkrije svojo napako ali laž. Z obsojanjem ne zacelimo ran, a povedati resnico kljub temu, da ta ni lepa (kot je ljubezensko življenje Samarijanke), je osvobajajoče. Ta resnica je vir miru in veselja, saj nam omogoča, da z mirnim srcem nadaljujemo svojo življenjsko pot.
Blagor staršem, ki uspejo svojemu otroku pokazati, da je njihova ljubezen do njega in resnica, ki jo otrok pove, večja od kakršnekoli napake, ki jo je lahko naredil. Srečen je tudi vsak otrok, ki si upa verjeti v takšno ljubezen. Zagotovo bo drugim govoril o čudežih, ki se dogajajo doma.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
