Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 18. januarja |
Sveta Marjeta Ogrska
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Ko se sekira zaradi sivih las, si pravi: “Tadeja, vesela bodi, da jih imaš. Bila si brez”

tadeja brankovic kolaz

Osebni arhiv, Lojze Grčman

Lojze Grčman - objavljeno 22/12/21

"Ko dobiš diagnozo, ko veš, kaj te čaka, si na konju. Ubijajoča pa je negotovost, ko ne veš, kaj se bo zgodilo," pripoveduje nekdanja vrhunska športnica Tadeja Brankovič, ki se zdaj spopada z rakom

Tadeje Brankovič se gotovo spominjate kot izvrstne biatlonke. Kaj izvrstne, ene najboljših v slovenski zgodovini. Štirikrat je nastopila na olimpijskih igrah in šestkrat stala na zmagovalnem odru tekem svetovnega pokala. Pred dobrim desetletjem je sklenila športno pot. Življenje ji je odtlej na pot postavilo številne ovire, tudi bolezenske, a se zdi, kot da se je od dna močno odrinila in se še bolj motivirana pognala kvišku. V bojevniškem slogu, a nasmejana. Ne le to, o svojih vzponih in padcih je mama devetletnega Rožleta in 12-letne Maše napisala tudi knjigo z naslovom Peta olimpijada.

Življenje vam v zadnjih letih res ni prizanašalo s težavami, preizkušnjami, izzivi. Bolezen, finančna stiska, boleča ločitev, skrb za sina s posebnimi potrebami … A na vaših ustnicah je zarisan nasmeh, izžarevate veselje. Kako, zakaj?
To je moj stil. Tako živim. Nikoli se mi ni zdelo, da sem zamorjena. V vseh težavah vidim izziv. Za to sta kriva vzgoja in šport. V športu sta pomembni vztrajnost in potrpežljivost. Tudi ko ti ne gre, se moraš pobrati, in to zelo hitro. Za jokanje ni časa. Življenje prinaša nove izzive. Vsakega sem sprejela z odprtimi rokami. Ločitev je bila zame najtežja – prizadetost, žalost, razočaranje. Vseeno sem hvaležna tudi za ločitev. To ni bilo življenje, kot si ga zaslužim. Zdaj živim bolj kvalitetno.

No, tudi jaz nisem vselej nasmejana. Tudi jaz se znajdem na tleh. Preživljala sem grozno težke trenutke, ko nisem vedela, kako bom izpeljala vse. Ampak nasploh sem zelo pozitivna. Ko se zgodi preizkušnja, lahko hitro prideš iz te “luknje”, če si optimist. Moj izbruh ob težavah je kratek. Ko vidim, da me imajo ljudje še vedno radi takšno, kot sem, mi je to dovolj. V otroštvu sem dobila veliko ljubezni in spoštovanja. V kuhinji imam napis Nasmeh je pot do srca. To je najmanj, kar lahko nekomu daš prav vsak dan. Tudi neznancu, ki ga srečaš. To je edina stvar, ki jo premore vsak.

tadeja brankovic

Pogovarjava se na vaš 42. rojstni dan. Za kaj vse ste hvaležni v zadnjih 365 dneh?
Predvsem za izkušnjo, kako iti čez izziv, ko gledaš smrti v oči. A pri vsakem, za katerega izvem, da je zbolel za rakom ali celo preminil zaradi njega, se me to dotakne bolj, kot se je moja bolezen mene. Glede drugih sem morda bolj čustvena kot zase.

Vem, kaj preživljajo, hudo mi je za njih in ljudi okoli njih. Sam točno veš, kaj čutiš in kako se počutiš, zato sem morda lažje prenašala vse skupaj kot moji najbližji. Glede sebe sem vedela, da ne smem popustiti, da moram zdržati. Doma imam dva majhna otroka. Ni bilo opcije, da podležem. Morala sem vztrajati in se izkopati iz finančnih težav.

Hvaležna sem, da sem spoznala, zakaj živim, kako živeti vsak trenutek. Hvaležnost izražam vsak dan. Sin to zavedanje, da je vsak poseben in čudovit, ne glede na to, kakšen je, le še krepi. Otroka sta moj najlepši nakit. Zelo smo povezani, veliko se objemamo.

Včasih se sekiram zaradi nekaj sivih las. Nato si rečem: “Tadeja, vesela bodi, da jih imaš. Bila si brez. Tudi brez obrvi in trepalnic.” Velika opora so mi tudi prijatelji.

Tadeja z družino in v naravi:

Marca 2020 so vam diagnosticirala raka na prsih. Na kateri stopnji zdravljenja ste?
Tri, štiri mesece pred diagnozo sem se slabo počutila. Najprej so mislili, da je šlo za izgorelost. Vem, da izgorelost ne pride od dela, sploh ne od tistega, kar te veseli. Ampak od toksičnih in neiskrenih, “fake” odnosov. To me je prizemljilo. Začutila sem, da je življenje res lepo.

Ko dobiš diagnozo, ko veš, kaj te čaka, si na konju. Ubijajoča pa je negotovost, ko ne veš, kaj se bo zgodilo.

Trenutno sem še v fazi zdravljenja. Dobivam hormonsko terapijo. Glavni del pa sem prestala – kemoterapijo, biološka zdravila, tri operacije. Čutim posledice narkoz in zdravil. Stranski učinki terapije so občasno zelo zahtevni. A še vedno sem hvaležna, da zmorem, kolikor zmorem. Še vedno lahko skrbim za otroka, brez pomoči staršev in brata pa bi bila še bistveno bolj obremenjena.

tadeja brankovic

“Moja zgodba vas lahko pretrese. A jaz življenje še vedno ljubim. Živim ga.” To ste zapisali v zadnji objavi na Facebooku. Je “treba” res resno zboleti za zavedanje, da je vsak dan čudovit, četudi je še tako težak?
Bolezen je gotovo stvar, ki te strezni. Verjamem, da te življenje toliko časa pili, dokler ne dojameš bistva. Močno verjamem, da je bila to moja zadnja lekcija. Bilo je obdobje, ko sem živela le zato, da sem preživela dan. Bila sem na tleh, razočarana, brez moči. Nisem razmišljala, kaj bo jutri, le o tem trenutku. Vedela sem, da moram biti aktivna. Bala sem se, da se bom zredila. Vedela sem, da kot mama ne bom zdržala, če ne bom imela kondicije. Tedaj me je šport v določenem trenutku še bolj izčrpal. Več energije sem porabljala, kot sem si jo napolnila.

Koliko je rak dojk prizadel vašo ženstvenost?
Zbolela sem v času korone. Če me je moral doleteti ta izziv, je bil to najbolj primeren trenutek. Otroka sta bila doma. Imela sem manj voženj, ni bilo treningov. Božji dar je bil, da sem lahko kar največ počivala. Tu mi je življenje res prizaneslo. Živeli smo zelo umirjeno.

Na konzilije z zdravniki sem hodila sama, tako sem se odločila. Ko sem se z avtom vozila domov, sem jokala, tulila, poslušala glasbo, karkoli. Domov, pred otroka, sem prišla “skulirana”. Vmes sem poklicala kakšno prijateljico, veliko sem jim prejokala v telefone. Tako sem “dala ven” šok.

Operacije, ki poseže v ženstvenost, nisem tako občutila, kot če bi imela doma moža, partnerja. Bila sem sama, to sem sprejemala. Zdaj vem: kdor me bo sprejel tako, kot sem, vem, da me bo imel rad. Če bo koga motilo, pa bo to le en odraz tega, da takega človeka v življenju ne potrebujem.

tadeja brankovic

Še ena zmaga: napisala je knjigo


Tadeja pravi, da je njena knjiga Peta olimpijada postala “pot k prerojenosti”. K pisanju jo je spodbudila prijateljica, podpornica in nekdanja sotekmovalka Petra Majdič.

“Ko sem imela čas in navdih, sem lahko pisala ves dan ali vso noč. Bilo pa je tudi obdobje, ko dva tedna nisem napisala ničesar. Nisem pisala kronološko, ampak po obdobjih mojega življenja. Zapise pa sem nato povezala med sabo. To je bila moja terapija. Stil knjige je moj. Moja želja je bila, da kdor bere knjigo, začuti v njej mene.” Pri knjigi ji je na pomoč priskočil tudi športni komentator Marjan Fortin.


“Moja lestvica vrednot se je krepko spremenila,” ste povedali za Delo. Kaj je šlo višje, kaj pa nižje?
V gorenjski maniri pravim, da se ne sekiram več za “zaključne lajšte”. Norme sem zelo spustila, čeprav mi prijateljica pravi, da imam še vedno zelo visoka pričakovanja, predvsem do sebe. Želela sem hišo, tak in tak balkon, potovanja … Kar naenkrat se to sesuje. Danes so mi materialne stvari najmanj pomembne.

Mar potrebujem hišo? Imam stanovanje, dolgo smo živeli na 30 kvadratnih metrih. Meni je v redu. Imam streho, toplo je. Ko smo doma, smo doma. Zadovoljna sem z majhnim. Doumela sem, da dom naredi pogovor, pripadnost, spoštovanje, povezanost, vonj v kuhinji, ljubezen, … ne pa zadnji model pohištva. Material ne reši odnosa. Skromnost me opogumlja. Iskreno druženje, brez balasta, mi je zelo pomembno. Zelo sem iskrena, včasih že na meji sarkazma. Ne dovolim več, da nekdo posega v to, kar menim, da je zame dobro.  

tadeja brankovic

Kakšen deček je vaš Rožle?
On je avtist, ima motnjo pozornosti, vedenjsko-čustvene težave, motnjo v duševnem razvoju. Star je devet let. Črke prepozna, bere še ne tekoče, slika še grobo, barve težko prepoznava. Premore pa neskončni srčnost in čustvenost. To me tako navdihuje. Postavil mi je ogledalo glede lepote življenja. Je tudi zelo delaven. Uživa, ko kosi travo, pometa, peče piškote in palačinke.

Ampak ustvarjati želi točno v tistem trenutku, ko se mu to zazdi. Dela hitro. Sprejela sem ga v vseh pogledih in ga podpiram povsod. Zasluži si biti to, kar je in kar zmore. Kaj potem, če na primer ne bo znal izgovoriti črke r? Koliko ljudi še tega ne zna, a so uspešni. Moj oče je z vidika moške figure zanj v družini rešilna bilka. Ogromno ustvarjata skupaj. Uči ga popravljati kosilnice in dela z mehaničnimi stvarmi.

Kako vam je izpolnil življenje?
Zavedanje, da je vsak drugačen. Želje staršev glede tega, kaj otrok zmore, so nepomembne. Če pričakujemo od otroka nekaj, česar ne zmore, mu lahko delamo veliko škodo. Svoje sanje lahko živimo zase, ne pa za drugega. Starši imajo pogosto težave sprejeti take otroke in jim dati tisto, kar potrebujejo. Predvsem pa me je naučil potrpežljivosti. Prilagoditi se mora vsa družina. Tudi meni je včasih težko, ko morda hči zaradi Rožleta ostaja malo v ozadju. O tem se veliko pogovarjamo. Spodbujam k razumevanju drugačnosti. V vsakem posamezniku je nekaj dobrega.

Tags:
bolezenintervjurak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.