Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril … v teh dneh nam je spregovoril po Sinu (Heb 1,1-2). Božični praznik nam razkriva najlepšo resnico naše vere, da nam Bog govori na način Ljubezni; da je še vedno veliko načinov, po katerih se Bog razkriva v življenju človeka, a dokončni in najrodovitnejši je, da je sam vstopil v človeka in v človeško zgodovino in se neločljivo povezal z vsem, kar človek je, kar živi, se veseli ali trpi – po ljubezni.
Božja volja je bila, da vključi človeka v razodevanje svoje Božje narave. Lastnost, s katero se človek z njim najbolj poveže, pa je ljubezen. Ljubezen ni nekaj neosebnega ali nesnovnega, temveč se “jé in pije” z vsakdanjim življenjem. Oče se je v Sinu, ki je postal naše meso, nepreklicno zvezal s človeško vsakdanjostjo in se naredil na neki način od nje odvisnega. V njem postaja Božje človeško in človeško Božje.
Božič nam tako govori, da Boga ni treba iskati na oddaljenih krajih ali v zaprtih svetiščih, tudi ne v posebnih obredih ali askezah, ker je Bog že vstopil v človekovo telo in mu je tam pripravil oltar in daritev. To je vaše najresničnejše bogoslužje (Rim 12,1). Na tem oltarju svojega vsakdanjega življenja se lahko v vsakem trenutku združi z njim, se v njem odpočije, nahrani in navdihne, to pomeni, da sprejme Svetega Duha, ki ga povezuje v eno z Očetom in Sinom. S tem navdihom, ki je “od zgoraj”, vidi dlje in globlje od golega dogodka, ki ga živi, kar daje veselje, mir in lepoto njegovemu življenju.
Tistim pa, ki so (Besedo) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci (Jn 1,12). Sin ali hči ne postanem s svojo odločitvijo ali naporom, ampak se kot to že rodim. Rodim pa se v svet, ki se je odtrgal od Boga, da bi ga po poti iskanja življenja in svobode spet našel. To je pot osvajanja, bojev in zbiranja.
Skušnjavec, ki je na začetku speljal človeka na to pot, mu je vcepil strah, da je sam, da je odvisen od svojega dela, da si mora Božjo ljubezen s pridnostjo šele zaslužiti. Božična Beseda preseka to laž. Bog ni človekov nasprotnik in konkurent, ampak je njegovo življenje. Življenja pa si ni mogoče pridobiti, ampak se ga da le sprejeti. Da je prav sprejemanje za človeka marsikdaj najtežje dejanje, ker se zdi, da ogroža njegovo dostojanstvo in svobodo, kaže, kako globoko rano mu je prizadel skušnjavec.
Božič nam oznanja, da Bog ne potrebuje našega dokazovanja, ampak zaupanje, ne našega opravičevanja, ampak zahvaljevanje, ne naših daritev, ampak sprejetje njegovih darov. Med njim sem prav jaz sam – njegov sin/hči – največji.
Avtor zapisa je celjski škof Maksimilijan Matjaž.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, december 2020.
