Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Oče jo je vso nasmejano in oblečeno v nevestino oblačilo in šopkom v rokah pripeljal k oltarju. Pred oltarjem se je uradno podarila Bogu. To ni običajna poroka: nevesta se namreč poroči s svojim Nebeškim ženinom.
Sestra Marija Čudežev Božje ljubezni je v španskem mestecu Lorca po treh letih bivanja v samostanu ubogih sester svete Klare naredila začasne zaobljube. To je bil ganljiv dogodek, ki so ga proslavili v samostanski Cerkvi svete Ane in svete Marije Magdalene v Lorci.
Skozi slike si lahko ustvarimo podobo in bolje razumemo, kaj je ob tem doživljalo to mlado dekle. Novinarka Susana Mendoza Bernal, urednica verskega časopisa in spletnega portala dekanije Cartagena, je takole poročala o dogodku:
"Sestro Marijo Čudežev Božje ljubezni je, oblečeno v nevesto, k oltarju pripeljal njen oče, da bi izrekla začasne zaobljube kot sestra klarisa. Po branju evangelija je redovnica prosila škofa za posvetitev."
Nekoč Klara, danes pa Marija
Nato opiše lepoto obreda, ki je še danes "podoben obredu, ki ga je opravila ustanoviteljica reda, ko je v svojih najlepših oblačilih pobegnila od hiše in se zatekla v Porcijunkulo, kjer jo je čakal sveti Frančišek Asiški. Tam je svojo belo obleko zamenjala za kuto, si zavezala pas s tremi vozli in si ostrigla lase.
Enako je storila Marija: svojo poročno obleko je zamenjala za rjav habit, tok in pajčolan; okrog pasu si je zavezala vrv s tremi vozli, njena mama pa ji je ostrigla lase, okrašene z belimi cvetovi."
Tudi čevlje s peto je zamenjala za preproste sandale, kakršne nosijo v redu. Novinarka pojasnjuje tudi, kaj zaobljube pomenijo: "Novinke naredijo zaobljubo uboštva, čistosti, pokorščine in klavzure. Zaobljube so začasne za tri leta, ki jih po tem obdobju obnovijo še naslednji dve leti. Po petih letih lahko naredijo večne zaobljube."
Tako pa je pričevala sestra Marija: "Vedno sem v sebi čutila nekaj, čemur nisem znala dati imena. Ko sem kje videla redovnico, se je v meni vedno nekaj močno zganilo." S temi besedami je opisala, kako je že dolgo v sebi čutila klic. Po težkih življenjskih preizkušnjah se je pri 25 letih zavedela, da je bil Bog edini, ki ji je vedno stal ob strani.
"Nekaj, česar ni izkusila nikdar prej"
Takrat se mu je še bolj približala in v svoji notranjosti začutila nekaj drugačnega, neko posebno privlačnost do redovnega življenja, zaradi česar se je odločila preizkusiti, ali je morda to njena resnična poklicanost, ki takrat še ni imela jasnih obrisov.
Svojo namero je povedala družini in mami, ki je bila sprva presenečena, potem pa jo je objela in ji rekla: "Poznam te in vedela sem, da mi boš nekega dne prišla to povedat, da se bo to zgodilo."
Od tega trenutka je obiskovala različne redove in kongregacije, tako aktivne kot tudi kontemplativne. V smehu pripoveduje, kako je med tem iskanjem čutila, da "potrebuje globlji odnos z Gospodom, da si želi biti z njim kot v mehurčku".
Nekega dne se je odločila obiskati samostan, kamor je ob nedeljah redno hodila k maši, to je bil samostan klaris v Lorci, njenem rodnem kraju. Tam je začutila nekaj posebnega.
Kljub temu je še naprej iskala in se nazadnje odločila pri njih preživeti nekaj časa. Po slabih dveh tednih pri njih je jokala od sreče. Zgodilo se je nekaj, "česar ni izkusila nikdar prej". Dva meseca pozneje je vstopila v samostan.
Po treh letih svojo odločitev opisuje kot dogodivščino, ki jo napolnjuje z veseljem in srečo, kar se kaže tudi v njenem nenehnem nasmehu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
