Kdor je kdaj imel priložnost preživeti noč v samostanu, je lahko začutil, kako tam še zidovi “dihajo” umirjenost, zbranost, presežnost, v katero se vsakodnevno zazirajo njegovi stanovalci ali stanovalke. Tokratna zgodba hiše želi v sliki in besedi prenesti dih rodovitne tišine in miru Kartuzije Pleterje, edinega še delujočega kartuzijanskega samostana v Sloveniji iz 15. stoletja, v katerem danes Bogu posvečeno življenje živi 14 menihov.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.
Za začetek – v samostan nas bo “popeljal” fotograf
Ne, v pleterski samostan s strogo klavzuro kot ženska žal nisem imela vstopa, zato sem kar malo zavidala fotografu Taminu Petelinšku, ki je s posebno nalogo dobil dovoljenje, da pleterske menihe obiskuje kar celo leto in pol. To je tudi zgodba o njegovem druženju s kartuzijansko hišo, ki je konec koncev vendarle pripeljala tudi do kratkega pogovora s pleterskim priorjem za revijo Praznična.
Profesionalnemu fotografu Taminu Petelinšku je pleterski prior Frančišek zaupal pomembno nalogo: multivizija s predstavitvijo samostanskega življenja fotografa Zvoneta Pelka je po štirih desetletjih potrebovala sodobnejšo različico. Menihi so se odločili, da po dolgem času medse spustijo fotografa. Tamino je lahko prihajal, kadar je želel, in jih fotografiral med njihovim vsakdanom, seveda zelo obzirno, da pri tem ni motil njihove zbranosti in tišine.
Pogovor, ki ga berete, je v celoti objavljen v zimski izdaji revije Praznična.
Tukaj praznujejo v razgibanem mirovanju in počivajo v umirjenem delovanju
Pleterski kartuzijani svoje življenje v polnosti posvečajo samoti, tišini, kontemplaciji, molitvi. V klavzuri so odmaknjeni od sveta, z izjemo sprehodov in nujnih primerov (npr. obiska zdravnika) nikoli ne zapustijo samostana. Starši in sorodniki jih lahko obiščejo dvakrat na leto.
Telefona, televizije in interneta ne uporabljajo, zelo veliko pa berejo, študirajo in so seznanjeni z dogajanjem v svetu, za katerega vsakodnevno molijo. Kot izraža kartuzijanski slogan Stat crux dum volvitur orbis (Križ stoji, medtem ko se svet vrti), so se odpovedali svetu, zato da se laže oklenejo trdnih vrednot, ki ne minejo.
Kartuzijan večino časa preživi v samoti. Patri, ki so zavezani strožji fizični samoti, živijo v ločenih hiškah z vrtičkom. “Te so nanizane ob velikem križnem hodniku,” opisuje Tamino Petelinšek. “V gornjem nadstropju ima pater osebne prostore – dve preprosti sobi, ki ju ogreva z malo pečico na drva. Pritlični del hiške pa je delavnica, saj fizično delo krepi duha in je vaja v kreposti.”
Patri se tako popoldne ukvarjajo z obdelavo lesa, kiparjenjem, knjigoveštvom, umetnim kovaštvom, vrtnarjenjem. Bratje, ki niso duhovniki, pa opravljajo potrebna dela okrog samostana. Bogoslužni molitvi namenijo približno osem ur na dan. Jutranjice, ene od treh skupnih molitev, se začnejo ob enajstih zvečer in skupaj s hvalnicami trajajo dve do tri ure.
Mir, ki ga svet ne pozna
Tudi njihovi medsebojni stiki so skrbno odmerjeni. Poleg tega, da se trikrat dnevno zberejo v cerkvi pri korni molitvi, imajo ob nedeljah skupno kosilo in pogovor, ob ponedeljkih pa se v parih odpravijo na sprehod po okolici samostana. Odmaknjenost od sveta, ki je navadnim smrtnikom pač težko razumljiva, je poskušal obrazložiti že ustanovitelj kartuzijanskega reda, sv. Bruno (1032–1101):
“Koliko koristi in božanske radosti prinašata njunim ljubiteljem samota in tišina v puščavi, vedo le tisti, ki ju poznajo iz lastne izkušnje. Tukaj se močni možje morejo zbrati v sebi, kolikor si žele, in v sebi tudi ostati. /…/ Tukaj praznujejo v razgibanem mirovanju in počivajo v umirjenem delovanju. Tu deli Bog svojim atletom za trudapolni boj zaželeno plačilo: mir, ki ga svet ne pozna, in veselje v Svetem Duhu.”
“A Sveti Duh poskrbi tudi, da kartuzija ni kak počitniški resort,” slikovito opiše svojo izkušnjo za samostanskimi zidovi fotograf Tamino. Močan kontrast med njegovim siceršnjim divjim življenjskim ritmom in meditativnim življenjem menihov ga je neizogibno pripeljal do lastnega preizpraševanja. “Prav mučno se je v samoti soočiti s seboj. Tu je kraj stalnega očiščevanja. Je kraj skrivnostne milosti.” Pravi, da mu je doživetje kartuzijanske kontemplacije v živo “dobro polnilo duhovne vrzeli, ki sem jih pred tem mašil z nepotrebnim življenjskim balastom”.
Kdo bi se danes dal tako zapreti za samostanske zidove? Prior Frančišek je Madžar in v Pleterje je prišel leta 1995, potem ko je končal študij violine na glasbeni akademiji v Budimpešti, a je bil Božji klic močnejši. Odgovor na zastavljeno vprašanje pa patri kartuzijani ponudijo v novi multiviziji: “Ljudje smo kot vi. Prostovoljno smo prišli sem in v prepričanju, da smo dobro izbrali.”
Bistvo pleterske tišine v besede le težko ujamemo, Taminu Petelinšku pa ga je z veliko duhovno rahločutnostjo uspelo ujeti v fotografijo. Toplo priporočamo ogled nove multivizije v stari gotski cerkvi, ki je poleg prodajalne s pridelki kartuzije edini del samostana, odprt za obiskovalce.
Adventne priprave v samostanu
Ko sva prišla do vprašanja, ali bi kakšno od fotografij lahko objavili tudi v Praznični, je bil Tamino najprej zadržan: “Pleterski kartuzijani se le neradi pojavljajo v medijih … Če ti prior dovoli, pa seveda!” S cmokom v grlu sem poslala priorju prošnjo za objavo in ga poklicala na zaupano mi številko. “Seveda, sploh ni problema,” me je prijazno pozdravil prior Frančišek v tekoči slovenščini. Pri njih je namreč običaj, da se vsak menih nauči jezika države, kjer stoji samostan.
Pleterska skupnost pa je zelo mednarodna: le dva meniha sta Slovenca, preostali so iz Hrvaške, Nemčije, Madžarske, Poljske, Švice in Amerike. Tako opogumljena sem tvegala in mu zastavila še nekaj vprašanj o tem, kako se kartuzijani pripravljajo na božično praznovanje.
Začne se seveda z adventom, štiritedenskim pričakovanjem prazničnega dne. “V tem času kartuzijani sledimo liturgiji, ki je zgrajena podobno kot povsod v Cerkvi in v kateri je postopoma vse bolj intenzivno vse usmerjeno v Božje učlovečenje,” izvem.
Na sveti večer se zberejo v cerkvi, okrašeni s preprostimi jaslicami, ki jih je izdelal pleterski pater Wolfgang Kogler (1913–1993), znani izdelovalec jaslic, čigar upodobitev božičnega dogodka krasi prenekatero slovensko cerkev. Poleg običajnega nočnega oficija, ki v prazničnih dneh traja tri ure, imajo vmes še polnočnico. “Nočna molitev v božični noči traja štiri ure in pol. Seveda zato gremo tudi prej spat, že okrog petih popoldne,” pove prior.
Božična skrivnost v samoti
Kako pa praznujejo božični dan? Presenečena sem izvedela, da menihi celo popoldne preživijo sami v svoji celici, “da bi v samoti še bolj intenzivno doživeli božično skrivnost”. Takšnega načina praznovanja se držijo tudi na veliko noč in na binkošti. “Na tri največje praznike smo še bolj samotarji kot sicer,” smeje pojasni prior.
Poiščite novo revijo Praznična na tej povezavi.
Dan pozneje, štefanovo, pa je namenjen skupnemu praznovanju. Ta dan se v obednici zberejo k prazničnemu kosilu: na mizi je kakšna dobra riba, ne manjka niti potica, ki jim jo spečejo prijatelji zunaj samostana. Sledi druženje in pogovor v skupnem prostoru, ki ga zaljša lepo okrašeno božično drevo. Tu preberejo številne voščilnice, ki jih dobijo od prijateljev, različnih redovnih skupnosti, škofov. “Na ta dan smo še posebej povezani tudi z zunanjim svetom. Iz voščil vidimo, kaj pomenimo ljudem zunaj,” pove pleterski prior, ki ta dan vse menihe obdari s kakšnim skromnim darilom, čokolado ali nogavicami.
Ob koncu pogovora je na vprašanje, kaj njemu osebno pomeni božič, prior Frančišek kratko pomolčal in z nasmeškom v glasu povedal: “Bog v podobi otroka. Čisto dostopen, nestrašljiv, blizu, nežen, nebogljen. Odpadejo vsi strahovi. Ostane samo ljubezen.”
Prispevek je bil v celoti najprej objavljen v reviji Praznična.
