Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Preprosti odgovori na najbolj zapletena vprašanja o Jezusovem rojstvu

DZIECIĄTKO JEZUS

Anneka | Shutterstock

Dariusz Dudek - objavljeno 31/12/21

Se je Jezus v Marijinem trebuhu razvijal kot običajen otrok? Je bilo Mariji kdaj slabo, je med porodom trpela? In kdo je otroku prerezal popkovino?

Na omenjena in druga vprašanja nam je odgovarjal dr. Mateusz Krawczyk – biblicist, predavatelj na podiplomskem študiju na univerzi kardinala Stefana Wyszyńskega v Varšavi.

Kako vemo, da je bila Marija res devica?
To vprašanje bi raje zastavil drugače. Vprašanje znanja povezujemo z naravoslovnimi in eksaktnimi znanostmi, torej tistimi, v katerih je mogoče nekaj empirično potrditi. Teologija je del humanistike. Namesto “vemo” je bolje reči – “verjamemo”, da je bila Marija pred porodom, med in po njem devica.

Seveda ima človekova vera veliko skupnega z znanjem – razvija se, dozoreva na različnih stopnjah človekovega duhovnega razvoja do te mere, da lahko preide v nekaj skoraj gotovega, v znanje.

Od kod torej vera v Marijino nedolžnost?
Najbolj preprost odgovor je, da nam Cerkev daje to resnico v veri. Za njeno nedolžnost nimamo empiričnih dokazov in jih nikoli ne bomo imeli. Nauk Cerkve temelji na globokem razmišljanju o skrivnosti Božjega učlovečenja.

To razmišljanje se začne s Svetim pismom, z evangelijem sv. Luke, v katerem beremo, da je k devici prišel nadangel Gabrijel. Avtor evangelijev bo uporabil grško besedo παρθένος (parthenos), kar pomeni devica. Beseda nam je morda poznana iz mitologije ali zgodovine, saj je grška boginja Atena nosila tak vzdevek.

Če preverimo pomen besede v klasičnem, a še vedno nenadomestljivem Liddell-Scottovem leksikonu (grško-angleški leksikon, ki je brezplačno na voljo na spletu), se izkaže, da “partenos” ne pomeni zgolj “devica”, temveč tudi “mlado dekle”, za katerega ni nujno, da je devica.

Takšno uporabo besede poznamo na primer pri Homerju, Aristofanu ali Sofokleju, pa tudi v grški Bibliji. Pozneje smo isti izraz uporabili v krščanstvu za opis Marije. Tu se moramo sklicevati na znamenito Izaijevo prerokbo: “Glej, devica bo spočela in rodila sina,” (Iz 7,14), ki jo pozneje citira evangelist Matej (Mt 1,23). Izaija tukaj uporablja hebrejsko besedo עַלְמָה (alma), ki tako kot grški izraz pomeni mlado žensko, ne pa nujno devico.

Septuaginta ali grški prevod hebrejske Biblije prevaja besedo kot “partenos”. Če se ustavimo le pri slovarskem pomenu, “alma” in “partenos”, ni nujno, da pomenita devico. A v Marijinem primeru je tako.

Kako je to možno?
To besedo, ki sta jo uporabljala evangelista Matej in Luka, je treba gledati v kontekstu njunih celotnih opusov. V obeh evangelijih se beseda “partenos” nanaša praktično samo na Marijo (v Matejevem evangeliju je bila uporabljena le še v priliki o modrih in neumnih devicah) in tako postane na neki način lastno ime Matere Božje. To je lahko za nas argument, da pisci Nove zaveze ne pišejo o “mladi ženi”, temveč o “Devici” z veliko začetnico.

To je le en eksegetski argument, najti jih je mogoče več. Poudariti pa je treba, da se vera Cerkve v Marijino deviškost začne z razmišljanjem teologov v prvih stoletjih krščanstva o skrivnosti učlovečenja – z razmišljanjem (tudi na podlagi Svetega pisma) o tem, kako lahko Bog vstopi v naš svet na dostojanstven in neomadeževan način.

In to lahko stori po zaslugi Marije, Prečiste Device pred in med rojstvom in po Jezusovem rojstvu. To so potrdile tudi dogmatske izjave kalcedonskega (451), drugega konstantinopelskega (553) ali lateranskega (649) koncila.

Tu se na podlagi bioloških spoznanj poraja vprašanje, ali Marija med porodom ni izgubila nedolžnosti.
Vprašanje se je pojavilo že v antiki. Poskus odgovora nanj je lahko primer apokrifnega Jakobovega protoevangelija, ki na čudovit, neverjetno simboličen in neposreden način, poln sklicevanj na Staro in Novo zavezo, opisuje, kako je Marija rodila Jezusa.

V njegovem protoevangeliju beremo, kako v jamo, kjer je že Marija, vstopi žena in vidi, da je vse zavito v “temen oblak, ki je zasenčil jamo” – starozavezni simbol Božje navzočnosti. Nenadoma se pojavi zaslepljujoča luč – “velika luč” (kot recimo pri Mt 4,16) – ko izgine, mali Jezus že leži poleg Marije.

Avtor apokrifov ne piše, kako se je Jezus v resnici rodil. Podobno evangelisti: preprosto pišejo, da je Marija rodila Jezusa, ga povila v povoje in položila v jasli. Ni vprašanj o njenem trpljenju, njenem kriku bolečine ali Jezusovem joku. Evangelisti se na to ne osredotočajo.

Kakšen je pomen Marijine deviškosti? Ali gre le za njegovo biološko razsežnost?
Zgoraj omenjeni Jakobov protoevangelij nam veliko pove o Marijinem otroštvu, o tem, da je bila od začetka brezhibna, Bogu posvečena, vzgojena v templju in pripravljena podrediti se Božji volji. Marijina telesna deviškost, v katero verjamemo, je znamenje te pobožnosti, simbol posvetitve Bogu.

Toda ta nedolžnost seže veliko dlje od samega mesa, je duhovna, moralna in psihološka deviškost. Tako je Marija vsem vernikom – posvečenim in laikom – vzor, ​​kako živeti v čistosti, ki je veliko globlja od pomanjkanja telesnih odnosov.

Ali upodobitev čudežnega Jezusovega rojstva, kot recimo v Jakobovem protoevangeliju, namiguje na to, da je bil Jezusov plodni razvoj drugačen od razvoja vsakega človeka?
Če verjamemo, da Jezus res izhaja od Marije, si tega ne smemo predstavljati tako, kot da se je pojavil v njeni maternici neodvisno od nje, da je bil v njeno maternico – oprostite neposrednosti – vsajen kot izoblikovan plod, otrok Svetega Duha. Potem bi bila Marija nekaj takega kot nadomestna mati in potem ne bi mogli govoriti o tem, da prihaja iz Davidovega rodu, kajne?

Marija je Jezusova resnična mati, čeprav je devica, Jezus pa je pravi otrok in se je zato normalno razvijal v trebuhu. Edina razlika je v tem, da ne nosi izvirnega greha. Tukaj je bolj podoben svoji mami kot nam.

Se je torej Marija med nosečnostjo tudi počutila slabo?
Če se je Jezus razvijal normalno, kot se vsako človeško bitje v materinem trebuhu, potem lahko domnevamo, da je Marija čutila vse tegobe nosečnosti! Velika večina, če ne vse nosečnice, trpi zaradi slabega počutja, zato se je čisto lahko to zgodilo tudi Mariji.

Torej je možno, da je Marija trpela pri porodu?
Upoštevati moramo, da se evangelisti ne osredotočajo na to. Marko, ki se je v svojem evangeliju najverjetneje nanašal na besede sv. Petra, Jezusovega otroštva sploh ne omenja. Sv. Peter, prvak apostolov, je bil krepak ribič, ki ga otrok ni tako zanimal. Navsezadnje je sam srečal Jezusa, ki je umiril vihar na jezeru, očistil tempelj in umrl na križu. Zato mu ni bilo tako pomembno, ali je Marija pri porodu trpela in ali se je kdaj počutila slabo.

Tudi če je Marija doživela milost nebolečega Jezusovega poroda, je bilo njeno rojstvo Cerkve pod križem – “rojstvo” vseh nas, ker je tam postala naša Mati – plačano za nepredstavljivo trpljenje, v katerem se pridružuje vsaki trpeči materi. Vendar ni dogme, ki bi trdila, da je bil njen porod neboleč.

In kdo je prerezal popkovino deteta Jezusa? Je bil poleg Jožefa še kdo prisoten ob njegovem rojstvu?
Tudi tega v evangelijih ne najdemo. Vsekakor je bil Jožef ob Mariji ves čas. To dobro vidimo v odlomkih o begu v Egipt: takoj ko je slišal opozorilo, je vzel s seboj ženo in Jezusa ter jima rešil življenje z begom iz Palestine. Toda ali je bil prisoten ob samem porodu? Ali pa morda ni zdržal pritiska in je zbežal, ko je zaslišal Marijine krike bolečine (če jih je bilo kaj)? Tukaj vstopamo v precej čudna ugibanja …

V tistih časih so pri porodu pomagale izkušene ženske in babice. Jakobov apokrifni protoevangelij pripoveduje, da Jožef takšno babico pripelje k ​​Mariji v jamo – tukaj sledi že omenjeni opis oblaka in luči. Pozneje se zgodi še bolj zanimiva epizoda: neka druga ženska, Salome, ne verjame, da je Marija ohranila nedolžnost.

Vedeti je treba, da protoevangelij ni navdihnjeno besedilo, ampak zgolj pričevanje o vprašanjih, ki so si jih zastavljali kristjani zgodnje Cerkve, in poskusi odgovorov nanje.

Ne smemo pa pozabiti, da je bistvo božiča utelešenje Boga. Iz razmišljanja o učlovečenem Logosu izhaja premišljevanje o Marijinem večnem devištvu oziroma njenem brezmadežnem spočetju. Na začetku vsega teološkega razmišljanja je Kristus in njegovo odrešilno delo: utelešenje, smrt in vstajenje. Ali je njegova mati trpela, se počutila slabo in ali je bil Jožef prisoten pri porodu, ostaja drugotnega pomena.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.

Tags:
božičJezusMarija
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.