Zaupno z zakoncema Kosi: “Mama je bolj diktator, ata pa tisti, ki popušča”

Simona in Matjaž Kosi. Prleški zakonski par, ki snema zabavne videe in jih objavlja na profilu Misticizem. Za Aleteio ustvarjata priljubljene vloge. Skupaj imata na TikToku, Facebooku, Instagramu in YouTubu kar okrog 150 tisoč sledilcev. Težko bi se domislili zakonskega para, ki deluje skupaj in ima toliko "navijačev".

V oddaji Reflektor sta spregovorila o zakonu, vzgoji štirih otrok in tudi duhovnosti. Tako v zabavnejšem kot resnejšem tonu. Intervju prinaša glavne poudarke, pravo vzdušje pogovora pa boste začutili, če si ogledate celotno oddajo na spodnji videopovezavi.

Splet vama je očitno usojen. Na njem blestita z videi in vlogi, a tudi spoznala sta se na internetu. Kako se je zgodilo in kdaj?
Matjaž: Spoznala sva se na profilu moje bivše punce, ki je s Simono trenirala nogomet.

Simona: Bili sva na taboru z otroki s posebnimi potrebami in sva objavili eno skupno sliko. Matjaž je to fotografijo pogledal malo bolj na desno, kjer sem bila jaz …

Matjaž: Ampak takrat s tisto punco že nisva bila več par. :)

Kako se je to nadaljevalo?
Matjaž: Jaz sem bil takrat v umirjenem, poduhovljenem tempu življenja na študiju teologije v Mariboru. Kakšno leto pred tem sem razmišljal celo o duhovniškem poklicu. Simona pa je bila takrat v divjem tempu žuranja. Ko sva se spoznala, je ona mene malo poživila, jaz pa sem njo malo umiril, tako da sva našla ravnovesje. V nič je nisem silil, sprejel sem jo tako, kot je. Sčasoma pa je začela hoditi z mano k maši. Novo leto sva enkrat praznovala tudi v Medžugorju.

Simona: To pa je res bil preskok v praznovanju novega leta. Takrat sem tudi jaz doživela pravo duhovno izkušnjo in sem ugotovila, da verjetno pa je to to in da greva po skupni poti naprej.

Leta 2012 sta se poročila. Na spletu sta objavila tudi posnetek vajinega poročnega plesa. Sta že takrat razmišljala, da bi se snemala?
Matjaž: Za ples sva pred poroko vadila en mesec. Mama mi je dejala, da ji je ob najini vadbi po glavi hodilo marsikaj. Čudni zvoki in to. Potem si je lahko oddahnila. Jaz sem nekoč želel študirati režijo na AGRFT, ampak nisem bil sprejet. Na teologiji sem naredil niz filmčkov o profesorjih in škofih, ki so bili tudi bolj smešni in so bili vsem všeč. Dalo se je slutiti, da želim kaj takega delati.

Potem je prišel video Kam gre beli zajček. Če bi takrat začela s takim tempom, kot ga imava zdaj, ne vem, kje bi bila danes. Takrat sva se posvetila drugim stvarem, nisva si predstavljala, kam naju lahko to pripelje. Pa hvala Bogu, da je bilo tako. Poročila sva se, dobila otroke, službe, ustvarila sva dom in zdaj je čas tudi za snemanje.

V videih pogosto dražita, zbadata drug drugega. Je tudi v realnem življenju tako?
Matjaž: Imava poseben odnos. V 13 letih, odkar sva skupaj, se še nikoli nisva zares skregala, da bi šla recimo jezna spat. Ampak v vseh teh letih tudi ni bilo nobenega dneva, ko se ne bi skregala.

Simona: Pa ne samo enkrat na dan.

Matjaž: To sva midva, zelo sva glasna, energična, hitro naju vse razjezi, ampak nama je to normalno. Ne zameriva drug drugemu.

Simona: Hiter življenjski tempo te pripravi do tega, da si bolj nervozen.

Pogosto se prikazujeta kot panična. Sta res takšna?
Simona: V videih pogosto zamenjava vlogi, na primer, da jaz ne znam vklopiti sesalca ali pravilno dati prati perila, ne vem, kako se polni paprike …

Matjaž: V resnici bi se to lahko meni zgodilo, ne njej. V najini družini ima vsak svoje zadolžitve, le da ima Simona tiste, ki so običajno moška naloga.

V vajinih videih omenjata romantične srede in vroče petke. Koliko to odraža resnične dogodke? ;) Družinske stvari, služba, prosti čas, snemanje … Koliko časa vama ostane za vajin odnos?
Matjaž: V resničnem življenju ni tako hudo, da bi si morala določati dneve za romantiko. :) To je spontano. Hodiva na zakonsko skupino Družine in življenja in tam je običaj, da gremo zakonci na zmenek v času od enega do naslednjega srečanja.

Zelo redko nama uspe iti na zmenek in takrat vidiva, da preveč časa posvečava vsemu drugemu kot pa drug drugemu. Otroci so še majhni, zelo so navezani na Simono in jih težko pustiva komu. Veliko jih imava in jih že tako takrat, ko je kateri od njih bolan, čuvata najini mami.

Simona: Kadar pa greva kam kaj snemat, pa imava tisti čas zase. Skupaj sva v avtu …

Matjaž: To so zdaj najini trenutki. Snemanje je najin hobi. Tudi najini službi se zelo prepletata, čeprav se trudim, da sva čim manj službeno povezana.

Štiri otroke imata. Sta si že od začetka želela veliko družino?
Matjaž: Želela sva si pet otrok. Oba si želiva veliko družino, ker je čisto drugače, če imaš več otrok ali imaš samo enega.

Simona: Ko sva postala par, sva gledala koledar in videla, da je sobota 12. maj 2012 lep datum, in sva si rekla, da se bova takrat poročila. In sva se res.

Matjaž: Najprej je prišla punčka, točno čez leto dni pa še fantek, čeprav dolgo nisva vedela, da že pričakujeva. Potem je bilo malo pavze, potem pa spet Izak in Rafael drug za drugim.

Kaj vama pomeni zakon?
Matjaž: Nočem zveneti staromoden, ampak naju zakon povezuje. Imava poročno svečo. Zapomnila sva si, da ko bo res težka situacija, jo lahko prižgeva. Veliko nama pomeni, da sva poročena, da sva povezana. Veva, da bi se v najini zvezi težko pojavila tako huda situacija, da bi naju ločila.

Simona: Veva, da je najprej pogovor in da se vedno lahko pogovoriva, da lahko vse razčistiva in prideva nazaj na zeleno vejo.

Se veliko pogovarjata?
Matjaž: Poskušava se veliko. Ko se res že toliko nagrmadi, da to že pritiska na naju in na okolico, takrat si je treba vzeti čas za pogovor.

Simona: Veliko nama pomaga zakonska skupina. Tam razčistimo določene teme in v poldrugi uri predelava neko vsebino, pogosto vidiva za nazaj, da se je to dogajalo tudi med nama.

Matjaž: Ko je treba na zakonsko, se nama ne ljubi iti. Ampak ko se peljeva domov, pa si rečeva, kako je bilo čudovito, hvala Bogu, da sva šla. Res smo postali pravi prijatelji. Ko je bila na primer Simona v bolnišnici zaradi korone, so zanjo organizirali mašo.

Sta pri vzgoji bolj diktatorska ali bolj permisivna?
Simona: Mama je bolj diktator, ata pa je tisti, ki popušča.

Matjaž: Prihajava iz družin z različno vzgojo. Jaz imam 17 let starejšo sestro, pa 10 let starejšo sestro, 15 let starejša sestra mi je umrla. In potem pridem na koncu jaz. Vzgajali sta me sestri in sem bil res razvajenček. Če zdaj pomislim za nazaj, če bi jaz sam sebi bil oče, kolikokrat bi se s pasom!

Ampak jaz sem imel takšno vzgojo in ta model vzgoje težko spremeniš. S svojimi otroki skušam biti strog, ampak itak vedno popustim. Medtem ko Simona ne popušča. Tudi tu sva "obrnjena". Ponavadi je oče tisti, pri katerem "ni trte mrte", ampak pri nama ni tako.

Kje ste najbolj strogi, Simona?
Simona: Če mama reče ne, je ne. Posebej pri hranjenju, oblačenju, Matjaž bi še pomagal tudi osemletnici in sedemletniku. Ne, dovolj sta stara.

Matjaž: Še jaz sem včasih užaljen, ker je tako stroga. Na primer, ko z otroki igram PlayStation in moramo končati.

Kako pa otroke prepričata, da greste ob nedeljah k maši?
Matjaž: Poskušava jim približati Jezusa kot prijatelja, da to ni prisila. Sinčku, ki se mu kdaj ne ljubi iti, rečem: Glej, samo to nedeljo še, potem še vsako nedeljo do 18. leta, potem pa boš lahko izbral. Ampak če ne boš hodil k maši, tudi tukaj ne boš živel. Potem pa me gleda.

Saj bo razumel, jaz tudi nisem razumel, ko sem bil otrok, se mi je tudi zdelo, zakaj moram v nedeljo k maši! Zdaj pa je to v meni in ne bi mogel brez maše. Mogoče se nam enkrat, dvakrat na leto zgodi, ko ni mogoče, da bi šli k maši. Že takrat me nekako razžira, ker mi to res veliko pomeni, saj nam vsem! Med počitnicami gredo še raje k maši, ker gremo po maši še na sladoled. :)

Že majhnim otrokom je vero težko približati, še težje pa mladim, za katere velja: Do birme še zdržimo, potem pa svoboda. Matjaž, vi učite verouk. Kako pristopate do mladih?
Matjaž: Z birmanci in bodočimi birmanci se zelo trudim. Ampak vedno znova … Tudi ko se začutimo, ko smo povezani, mesec ali dva po birmi spet vidim, da spet ni uspelo, da je samo kanček birmancev še aktivnih v cerkvi.

Nisem še odkril tistega recepta, da bi zadržal otroke v cerkvi. Trudim se na vse načine, z vsemi mogočimi modernimi prijemi, da bi res našli svoje mesto v Cerkvi. Navdušujem jih za animatorstvo, berejo berilo, da so aktivni pri zborčkih, da začutijo vero. Trkam jim na dušo, da ni smisel birme darilo od bogatega botra, ampak je smisel birme v tem, da postaneš odrasel kristjan, da ti lahko evangeliziraš še druge. Ampak še čakam na to, da bom res videl nek napredek. Obupati ne smemo.

Mogoče je birma ob nepravem času. Morda bi morala biti malo pozneje, pri 18 letih, ko začneš razmišljati o smislu življenja, ko nisi na vrhuncu pubertete. Ali pa morda že mora biti tako, kot je. Sveti Duh že ve, kaj dela in zakaj je tako, kot je. Mogoče mi samo vidimo to malo bolj črno, resnica pa je drugačna.

Za kaj sta v preteklem letu najbolj hvaležna?
Simona: Glede na to, da sem bila zaradi korone dva tedna v bolnišnici stran od otrok, moža, družine, prijateljev, sorodnikov … da sem zdrava. Hvaležna sem tudi za vse naštete.

Matjaž: Ravno ta izkušnja mi je pokazala, da imam neslutene moči vzgajanja otrok, da se lahko v sili prelevim v odgovornega očeta, ki ve stvari, ki jih takrat, ko je Simona zraven, ne ve oz. jih noče vedeti.

Za to sem res hvaležen. Hvaležen sem, da nama je uspelo s filmčki, da delava stvari, ki jih rada delava, da so naju ljudje prek tega začeli ceniti in da lahko tudi tako širiva dobro voljo, smeh, veselje. Da nisva negativna lika, ampak da nama ljudje rečejo, kako me nasmejita in spravita v dobro voljo.