Vprašanje bralca:
Že nekaj časa me zaposluje vprašanje glede živali. Zanima me namreč, zakaj živali nimajo duše? Hvala za odgovor.
Domen
Odgovarja upokojeni nadškof Anton Stres:
Če bi živali imele dušo, bi ne bile več živali, ampak ljudje. Ampak ta kratek odgovor ne zadovolji, ker ostane nerazjasnjeno, na kaj mislimo, ko govorimo o duši. Od stare grške filozofije naprej razlikujejo tri vrste duš: rastlinsko ali vegetativno, živalsko ali čutilno ter človeško ali duhovno.
Vsako živo bitje se namreč od neživih stvari razlikuje po svojevrstni poenotenosti in povezanosti sestavnih delov ali organov, zaradi česar deluje iz celote samega sebe in za to celoto: ko me boli noga, ne boli samo nogo, ampak mene. Živo bitje raste, zaznava okolje in z njim komunicira, se hrani in se razmnožuje.
A ta živi posameznik ne obstaja zaradi sebe, ampak zaradi celotne vrste. Ta posebni princip, zaradi katerega živo bitje živi in se razlikuje od neživih agregatov tvari, so imenovali dušo. V tem smislu so jo stari filozofi priznavali tudi živalim, vendar je niso imeli za neumrljivo.
Razlika med človekom in živaljo
Človek pa ima dušo posebne vrste, ki jo zato imenujemo duhovna duša ali duh. Od drugih živih bitij se človek razlikuje po svojem duhovnem življenju, ko je samemu sebi navzoč: se zaveda sebe in vsega drugega kot različnega od sebe. Samemu sebi se smili ali pa je vesel nad seboj. Lahko se celo norčuje iz sebe.
S seboj svobodno razpolaga in se svobodno odloča za to, kar je dobro in prav. Ne raste samo telesno, ampak se razvija tudi umsko in moralno. Ne živi zaradi svoje vrste – ni njeno sredstvo – ampak zaradi samega sebe. Ima neskončno vrednost in je nosilec neodtujljivih pravic.
Hkrati pa je sposoben nezainteresirane ljubezni in po taki ljubezni hrepeni, ker je samo v njej priznan v svojem dostojanstvu. Je tudi politično bitje, “državotvorna žival” (Aristotel). Njegova duhovna duša mu omogoča in hkrati nalaga, da ima do sebe in drugih čisto poseben odnos spoštovanja in odgovornosti.
Iz tega pa ne sledi, da se človek lahko neodgovorno in objestno vede do drugih živih bitij. Za odgovoren odnos do okolja ni treba zagovarjati, da ni med živalmi in ljudmi nobene posebne razlike. Ta razlika je. Tudi pravice imamo samo ljudje, saj imamo samo mi dolžnosti.
Pravice v pravem pomenu besede so vezane na dostojanstvo človeka kot svobodne in moralno odgovorne osebe, kar pa živali niso. Med živalmi in ljudmi je temeljna razlika v tem, da smo ljudje osebe, živali pa ne. Zaradi osebnega dostojanstva, ki je neodtujljivo in neminljivo, je človeška oseba tudi nesmrtna.
Ker so med nami in živalmi tako globoke razlike, si ne moremo predstavljati, kako žival doživlja sebe, nas in svet. Saj se še v soljudi, posebno v tiste iz zelo drugačnih kultur, ne moremo vživeti.
Največkrat vnašamo vanje svoje izkušnje, ki pa zagotovo niso njihove. A ugodje ali bolečino doživljamo vsi, čeprav različno. Tudi živali. Dovoljena ni nobena krutost, ne glede na to, kdo je njena žrtev. Krščanska morala ni čakala na sodobno ekologijo, da je poudarjala, da je tudi mučenje živali moralno nesprejemljivo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 50.
