“Mama, ki ljubi, ki nosi, ki se trudi, ki je ob otroku, bo lepa. To je najboljši mejkap,” pravi dr. Barbara Simonič, mama, profesorica, zakonska in družinska terapevtka, ki je za revijo Božje okolje spregovorila o materinstvu.
Kaj otroku pomeni mama?
Vse. Če mame ni, tudi otroka ni – že v čisto fizičnem smislu. A tudi v psihološkem se potrjuje ta zlitost otroka in mame. Otrok najprej niti ne ločuje med seboj in mamo, doživlja, da je mama del njega; da je to on sam.
Prek izkušenj potem uvidi, da ima mama svoje potrebe in voljo, da je druga oseba, a še vedno je to oseba, ki je sposobna stika z njim in ki ga resno jemlje v njegovih potrebah. S tem otrok dobi občutek, da obstaja, da je resničen, vreden.
Raziskave ugotavljajo, da če mama otroku te povratne informacije ne da, otrok doživlja takšno grozo, kot da sploh ne obstaja. Čas se zanj ustavi, zmrzne, je zmeden. Tako zelo pomembna je mama. Omogoča fizični in psihični obstoj. Otrok prek mame začne verovati v odnose.
Mama otroka rodi ne le za telesno, ampak tudi za duhovno življenje.
Nekje sem zasledila misel, da če umre mamina vera, potem v vsej družini umre vera. Tudi očetova vernost je pomembna, ampak mamina duhovna izkušnja, drža ima neko težo, kamor lahko tudi otrok pripne svojo vero. Govorim o globlji religioznosti, ne o tradicionalni vzgoji.
Otrok mora od rojstva naprej z očetom šele navezati stik, mama ga organsko čuti, še preden ga rodi, in morda ravno to prvo globoko izkušanje bližine, odnosa, ki je onkraj besed, ustvarja prostor za presežno. Navezovanje odnosa z očetom na začetku dostikrat ne gre tako globoko kot z mamo ali gre drugače globoko. Oče daje trdnost, spoštovanje, ponos, mama pa mehkobo, milino, nežnost, varnost, zaupanje, kar je v temelju religioznega izkustva – s podporo očeta.
Kaj je pravzaprav prva otrokova vera? Da lahko verjame v to, da bo tam nekdo, ki ga bo videl in poskrbel zanj, pa za to kot novorojenček ne more ničesar storiti, ker je nemočen, krhek, ranljiv, prepuščen okolju, ne more niti govoriti niti se premakniti s hrbta na trebušček, samo obstaja in čaka, da se nekaj zgodi.
To prvo občutje zaupanja in varnosti je tudi v jedru našega intimnega duhovnega izkustva – ko se lahko Bogu predamo, ko verjamemo, da bo tam, da bo za nas poskrbel tudi, ko mi ne moremo narediti nič. In običajno je mama tista, ki otroku da ta občutek, ker je običajno fizično in čustveno že na začetku najbolj navzoča.
Pogovor, ki ga prebirate, je v celoti objavljen v novi številki revije za duhovnost sredi življenja Božje okolje. Revija prinaša teme, kot so odpuščanje, nebesa, angeli, upanje, strah, vera in znanost; predstavitve ljudi, ki si z nami delijo vsakdan, in svetnikov; pričevanja; aktualne razmisleke. Prelistajte jo!
Kaj za mamo pomeni “poslušati in nositi v srcu”?
Mama to ves čas počne, to je njena narava. V bistvu nikoli ne neha biti noseča. Ves čas nekje v sebi nosi tega otroka, tudi ko ga je fizično že rodila, ga poslala v svet. Bog nas je ustvaril tako, da ne zrastemo kar na drevesu niti se ne zvalimo iz jajca brez mame, ampak odrastemo v odnosih. Odnos je že na začetku, da sploh nastane živo bitje, otrok; potem je odnos z mamo, okolje odnosov, ki jih ima mama z drugimi.
Odnos z mamo otroka spremlja vse življenje, za mamo ta otrok nikoli ne umre; ni tako kot pri živalih, ki pozabijo na svoje mladiče, ko so ti enkrat odrasli. To mamino “nošenje” otroku daje vedeti, da je oseba, za katero šteje. Ni edina oseba, je pa brezpogojna, ker edino odnos z mamo, s starši, je brezpogojen. Odnosi, ki jih tkemo v življenju, so bolj ali manj pogojni, naključni, se zanje odločimo. Mama pa je samo ena.
Ko so vidci vprašali Marijo, zakaj je tako lepa, jim je odgovorila, da zato, ker ljubi. Za otroka je njegova mama najlepša. Zakaj?
Ta lepota verjetno izvira iz nekega žara, prepojenosti, ki ju ženski ne more dati nič drugega kot le materinstvo. Pa ne, da je ta ženska zato več ali manj vredna, ampak za svojega otroka je tako lepa res samo zato, ker je mama.
Saj so tudi druge ženske lepe, otrok lahko ve, da so lepše, bolj urejene kot njegova mama, ampak mama je njegova in je svetinja in tudi ne bo dovolil, da kdorkoli grdo govori čez njo, ker s tem rani njega. Lahko je tudi groba ta mama, takrat ne bo tako lepa, ampak mama, ki ljubi, ki nosi, ki se trudi, ki je ob otroku, bo lepa. To je najboljši mejkap.
Celoten pogovor je objavljen v novi številki revije za duhovnost sredi življenja Božje okolje z naslovom Projekt mama.
