Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 18. januarja |
Sveta Marjeta Ogrska
Aleteia logo
Umetnost in potovanja
separateurCreated with Sketch.

V podobah jaslic in rojstva je izklesana tudi njegova osebna družinska zgodba

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Ksenja Hočevar - objavljeno 06/01/22

Zgodbe rojstva, položene v les

Arhitekt in rezbar Marijan Vodnik je svoja dela predstavil že na več kot 650 razstavah. Petindvajset skulptur jaslic v letošnjem adventno-božičnem času razstavlja v Grošljevi galeriji na Prevaljah, to je njegova že 658. razstava v dvajsetih letih. 

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Razstave šteje, skulptur, ki jih je na najrazličnejšo tematiko izklesal iz več kot 70 vrst lesa, pa nima preštetih. Čeprav jih – z izjemo tistih na razstavah – vse hrani v domači hiši v Domžalah. Klesal je skulpturo iz hruške, ki jo je na trnovskem Finžgarjevem vrtu zasadil pisateljev oče, in iz debla jablane, ki je rasla v Vrbi v Prešernovem času. 

Med stotinami skulptur ima več deset božičnih prizorov, največje jaslice je izklesal iz tisoč kilogramov težke orehove korenine, v enem kosu lesa je izklesal 118 jasličnih figur. 

Pri stricu Maksu Bergantu

Marijan Vodnik je po poklicu arhitekt, bil je Ravnikarjev učenec, delal pa je kot urbanist na kamniški upravni enoti. To je bilo delo za kruh, pravi, v prostem času pa je rad ustvarjal. Za rezbarjenje ga je že v otroštvu navdušil stric Maks Bergant, kamniški rezbar, ki je med drugim izdelal znameniti okvir brezjanske Marijine podobe. 

“Dva ali tri liste na brezjanskem pozlačenem okvirju sem pri stricu izrezljal še kot otrok,” se spominja. Nekoč mu je frančiškanski pater v kamniškem samostanu podaril nožiček, izdelan iz stare kose.

“Ta nož s kratkim rezilom in udobnim ročajem me spremlja še danes,” ga v delavnici potegne iz predala: “Z njim sem izklesal prve izdelke, med drugim svojemu dekletu, bodoči ženi, s katero sem poročen že dobrega pol stoletja, okrasni glavnik za v lase, pa broške in verižice, ko sem služil vojsko na bolgarski meji.”

Božična zgodba je zgodba rojstva, začetka življenja. Korenina je lepa prispodoba za srce krščanstva – iz korenin prednikov rastemo, če jih porežemo, smo izgubljeni.

Z nožičkom mu je les, pravi, “podal možnost pobegniti od obveznosti vsakdana v poseben svet, ki je še danes samo moj svet ‘počitka'”. Lesene skulpture, velike od nekaj deset centimetrov do več metrov, in težke tudi več deset kilogramov, kleše samo z nožičem, dletom in batom. “Nobene žage, nobenega stroja ali drugih pomagal nimam pri klesanju. To bi bilo nasilje nad lesom, saj je les živ organizem, ki lahko živi več tisoč let, četudi je drevo posekano.”

Ob klesanju še poezija

Od arhitekta bi pričakovali, da preden začne klesati, naredi skico ali načrt, vendar se to še nikoli ni zgodilo. “V drevo klešem zgodbo drevesa. Ne načrtujem, ne popravljam, ne spreminjam, le sledim pripovedi lesa,” poetično pove rezbar. Če se kaj odlomi, ne zalepi, skulptura je vedno izklesana v enem kosu. 

Kar razmišlja in doživlja ob klesanju, tudi zapiše v verzih, kratkih sporočilih, in ko je delo končano, ga opremi s svojevrstno poezijo: v akrostihu zapiše naslov stvaritve. “Poezije mimo klesanja pa ne pišem, moje pisanje ima smisel samo ob zgodbah lesa,” pravi Vodnik, ki je v samozaložbi izdal tudi že dve knjigi svojih razmišljanj, opremljenih s fotografijami skulptur. 

Skulptur ne prodaja, redko kakšno podari. Pokojnemu bratu, ki je živel na Koroškem, je na njegovo željo izklesal dva metra visok kip lurške Marije, Tehniškemu muzeju Slovenije v Bistri pa je na večletne vztrajne prošnje izklesal skulpturo o odnosu drevesa do človeka.

V jaslicah je tudi osebna zgodba

Pogosta tema v njegovem rezbarskem opusu je božič, rojstvo, družina.

“Jaslice so rasle z menoj od otroštva. Doma smo jih z očetom ustvarjali že v adventu, to je bil lep čas. Ko sem se sredi 60. let poročil in preselil v Domžale na ženino domačijo, sem izrezljal ‘najine’ jaslice iz debla hruške – najprej glede na prostorske možnosti miniaturne, ko pa sva zgradila svojo hišo, sem dodajal večje dele. Sedaj imava kotne jaslice z več kot 80 figurami.”

V podobah jaslic in rojstva je izklesana tudi njegova osebna družinska zgodba: neplodnost, posvojitev dveh otrok, huda hčerina bolezen, rojstvo vnuka … “Ko klešem 100, 200, 400 let staro deblo in pridem do sredine – v krogih, letnicah, barvah ni zapisana zgolj starost drevesa, zapisano je sporočilo,” je skrivnosten rezbar.

Priče vere in ustvarjalne moči

Stotine umetnin v domači hiši, prostore imenuje Moja mala galerija, govori o močni izpovednosti rezbarja, o njegovi ljubezni do narave in umetnosti, priča o avtorjevi veri, ustvarjalni moči. Ne rezbari samo zase, iz svoje notranje potrebe, dve desetletji je učil v šolskih rezbarskih krožkih in imel delavnice za otroke in odrasle. 

K razstavljanju svojih skulptur ga vabijo z vseh koncev Slovenije in tudi tujine; najpogosteje razstavlja prav v božičnem času jaslice, letos so na ogled na Prevaljah, že dve desetletji pa redno razstavlja tudi na Sveti Gori.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 51.

Tags:
jaslice
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.