Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 25. septembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Le pol leta po letalski nesreči je Miro spet sedel v pilotsko kabino. To je njegova zgodba

miro majcen

Fotografiji sta last Mira Majcna

Lojze Grčman - objavljeno 11/01/22

Kako je strmoglavljenje prestrukturiralo lestvico njegovih vrednot?

Miro Majcen ima dve veliki ljubezni. To sta fotografija, predvsem koncertna, in letenje. Rad ima tudi življenje. Že prej je bilo tako. A po dogodku, ki bi zanj kaj lahko postal usoden, je še toliko bolj hvaležen za to, da bo lahko še vedno ustvarjal in letel. Miro je namreč poleti doživel in na srečo preživel letalsko nesrečo. Zdaj sebe in svoje življenje spet postavlja in zadovoljen opazuje učinke svojega vedrega pogleda na svet. In znova leti!

Kako velika oziroma majhna je možnost, da oseba preživi strmoglavljenje letala?
Hitrosti letanja so ogromne, zato so sile trčenja neverjetne. To je ponavadi usodno pri letalskih nesrečah. Telo se trga znotraj in zunaj. Videl sem svojo fotografijo iz trenutkov, ko so me reševali. Videti sem, kot da bi padel s kolesom. A hude poškodbe tam niso tako vidne – notranje krvavitve, zlomi … Možnosti preživetja letalske nesreče obstajajo, tudi v večjih letalih.

Večina ljudi, če preživi druge udarce, v tovrstnih nesrečah umre zaradi zadušitve z dimom. Ko pa pride do takšne kinetične energije, kot sva jo doživela midva, ko te zaustavijo drevesa in letalo razpade na sto koščkov, so možnosti preživetja zelo, zelo majhne. Podobno kot na primer, ko dva avtomobila trčita s polno hitrostjo. Potem nastane še požar … Če ne moreš priti ven, nesreče ne boš preživel.

Ne vem, ali gre za čudež. Predvsem gre za veliko srečo, da so se stvari obrnile, kot so se, da sem bil v takšnem položaju v letalu. Pod adrenalinom je človek zmožen marsičesa. Jaz naj bi se odpel in prišel ven. Kako? Nimam pojma. In vprašanje, če bom kdaj izvedel. Rešil me je splet okoliščin.

Kaj se je zgodilo?

Bilo je 20. junija lani. Miro Majcen in pilot Rainer Steinberger sta se vračala z letalskega mitinga na Poljskem, ko se je zgodila letalska nesreča. Letalo je strmoglavilo na Češkem. Trup je po tleh drsel 120 metrov. Pilot je preminil, hudo poškodovanega Mira pa je ogromna sila vrgla kakih 50 metrov stran. Na srečo je pomoč prišla zelo hitro. Imel je zlomljeni obe koleni, obe nogi, prsnico, na levi roki je imel več zlomov, dobil je notranje krvavitve, opečenega je imel 40 odstotkov telesa. Šest tednov je bil v praški bolnišnici v umetni komi. Na začetku avgusta so ga prepeljali v ljubljanski UKC, kjer je bil slab mesec, nato pa še dva v rehabilitacijskem inštitutu Soča. Zdaj je doma, a še vedno obiskuje terapije in tako bo še nekaj časa. Za njim je približno deset operacij. Ni še jasno, kaj je botrovalo nesreči. Njenih podrobnosti se naš sogovornik ne spomni.

Sicer bi zgoreli?
Poudariti moram hiter odziv. Kapetan drugega letala, ki je z nami letelo v formaciji, je v nekaj sekundah poklical reševalce po radijski zvezi. Postopek reševanja se je sprožil nemudoma. Pri tovrstnih poškodbah je lahko kritična vsaka minuta. Reševalci so k meni prišli v manj kot desetih minutah. Reševalni helikopter pa je prispel v dvajsetih minutah. Tako pravijo očividci. To mi je rešilo življenje, predvsem zaradi krvavitev.

Kako nesreča, po kateri se človek praktično znova rodi, spremeni življenje?
Nekaj časa si v svojem majhnem svetu, ki se mu reče rehabilitacija. Prej se sprijazniš s tem, bolje je. Zunanji svet počaka. Pozabiti moraš na vse ostalo in razmišljati le o sebi, kako se boš postavil na noge, jedel čim več in čim bolj zdravo, da se telo pravilno odzove in zaceli. Zdaj se stvari počasi vračajo na svoje mesto.

Različne stopnje Mirovega okrevanja:

Absolutno sem vesel in srečen, da imam še priliko živeti, da čas za moj odhod še ni nastopil. Imam še ogromno idej, kaj bi v življenju rad počel in dosegel. Nimam se za starega človeka. 🙂 Veliko stvari je treba še narediti, veliko leteti. Po takem dogodku se začenjaš zavedati drugih stvari v življenju. Ni vse samo v tem, da nenehno delaš in se ženeš za nečem. Pomembno se je ustaviti, odpočiti, si kaj privoščiti.

Vam je nesreča prestrukturirala lestvico vrednot?
Na Soči sem se imel priložnost pogovarjati z ogromno ljudmi z brutalnimi zgodbami. Vsi razmišljajo na podoben način. Za vsakogar je nesreča najhujša. Vsakemu se življenje obrne na glavo. To pa pomeni, da se življenjske prioritete postavijo na novo. Kaj te zanima, na kakšen način se boš česa lotil, koga boš poklical?

Hkrati še vedno raziskuješ, vračaš se nazaj na kraj dogodka. Res me zanima, kaj se je zgodilo, predvsem zato, da bi znal, če je prišlo do neke tehnične napake, to povedati ljudem v letalstvu. Po drugi strani pa si želim tudi spodbujati ljudi, ki imajo podobne nesreče, ne nujno letalske, da se je mogoče rehabilitirati, postaviti na noge, iti v življenju naprej. Vsak posameznik o svoji situaciji najbolj odloča sam, ampak vseeno bi jim rad sporočil, da niso sami. 

miro majcen

Hvalevredna naloga in izziv. Še posebej, če vemo, da je vsekakor bistveno težje misliti na druge in jim pomagati, ko si v stiski sam, kot pa tedaj, ko ti gre vse po maslu.  Je torej del vašega poslanstva tudi to, da pomagate drugim v njihovih tegobah?
Dolgo sem razmišljal, ali naj proces svojega okrevanja delim javno, na primer na Facebooku, ali dajem intervjuje o tem. Veliko ljudi mi je to odsvetovalo. A ko sem prebiral toliko sporočil podpore, sem si rekel: “Moram jim povedati, kako sem. Morda pa jim bom pomagal.” Nato se je izkazalo, da to res koristi. Letos je imelo ogromno mojih prijateljev in znancev zdravstvene težave.

Sporočili so mi, da ko so videli mene, kako hodim, jim je to pomagalo. Tega nisem razumel, ampak v redu: če delim svoj nasmeh, svojo pozitivo, in če to pomaga nekomu vstati iz postelje, ko se počuti slabo, sem naredil veliko.

Ko sem delil svojo zgodbo, so bili ljudje srečni zame, jaz pa sem bil vesel, ker sem dobil serijo sporočil ljudi s hudimi zdravstvenimi težavami, ki so mi zaupali, da sem jih motiviral. To je to. Drugega ne potrebuješ. Vesel sem, da širim pozitivno energijo. Dokler nisi sam v tem, je to težko razumeti. Ne vem, ali gre za moje poslanstvo. Vidim pa, da s tem lahko vplivam na ljudi, jim dajem voljo. Zakaj ne bi tega izkoristil v pozitivnem smislu?

Kakšen je pomen okolice?
Dokler se ne zaveš moralne podpore, sploh ne veš, kaj imaš. Ko pa se naučiš iz tega črpati, ko se nasmehneš spodbudni želji, ko ti nekdo pove svojo zgodbo, se veseliš vseh malih ciljev. Zdravstveno osebje, terapevti, psihologi, prijatelji, družina … Marsikdo se zapre vase, a mislim, da je dobro te stvari deliti in si znati povedati. Na oddelku sem imel vedno nekoga, ki je bil “pred” mano in že sam malo hodil. Bil mi je v spodbudo in cilj. Pozneje tudi ti postaneš nekomu svojevrsten vzor, pomagaš s svojimi dejanji.

Kaj lahko trenutno (že) počnete?
Avta še ne morem voziti. Živim sam. Z desno nogo imam še težave. Hodim že, po stopnicah se mi ni treba več držati ograje. Ne morem pa še dvigati noge visoko. Roke so še šibke, pred mano je še veliko fizioterapije in delovne terapije.

miro majcen

Opekline pa za to, da se zacelijo, potrebujejo največ časa. Koža se mora obnavljati. Ta postopek bo trajal še pol leta ali leto, ne vem. Hitro se utrudim, ne morem še prehoditi 10 kilometrov, lahko pa kake tri. Pomagam si s palicami, da mi ne bi zdrsnilo, a gre na bolje. Ne hitro, enota za napredek je tudi mesec, a v tem času se že vidi razlika, kar je super.

Fotografija, predvsem koncertna, je ena vaših največjih ljubezni. Gotovo pa imate kot letalec tudi rahločuten občutek za naravo. Kaj vas v Sloveniji najbolj očara? Z osebnega in fotografskega vidika.
Pred leti sem več potoval. Vsakokrat, ko smo pristali na Brniku, sem bil osupel, kako zelena je Slovenija. Na oblake sem “usekan”. Vse te barve! Ne razmišljam o globinah, enostavno mi je lepo, ko opazujem vse to iz zraka.

Kot fotograf pa uživam, ko te lepote delim z ljudmi. Piran sem iz zraka fotografiral stokrat, v najrazličnejši svetlobi. Soline ob vzhodu in zahodu – to so fenomenalni pogledi, ki se jih ne moreš naveličati. To me polni. Tudi če grem letet za pet minut, se počutim bolj izpolnjenega. Gre za odmik od vsakodnevne krute realnosti.

Prvi dan leta 2022 je bil za vas še bolj poseben in čustven. Prvič po nesreči ste namreč spet sedli v letalo.
To sta mi organizirala prijatelja. Leteli smo s cessno 172. Bilo je fantastično. Spremljal sem se, ali se bo pojavil kak strah, nelagodje. Bilo je tako, kot da se ne bi nič zgodilo. Niti sekunde paničnega strahu ni bilo. Tega sem bil zelo vesel.

Ambicij, da bi nekoč pilotirali potniško letalo, niste opustili …
To je moja želja že od nekdaj. Naredil sem tečaj za poklicnega pilota. Izpiti so se malo zamaknili. Upam, da mi bo to uspelo dokončati. 14 konkretnih izpitov zahteva kakšno poldrugo leto učenja. Videl bom, kakšni bodo moji zdravstveni rezultati. Če bo vse v redu, bom lahko šel v to zgodbo. Sicer si želim biti tudi inštruktor letenja. Korak za korakom in odločno. Tudi do tega je mogoče priti.

Tags:
intervjunesreča
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.