Sv. Janez Pavel II. je bil prepričan, da je bolezen mogoče osmisliti, če nanjo gledamo v Kristusovi luči
Povsem naravno je, da ljudje na bolezen gledamo kot na nadlogo, ki nas je doletela. Običajno precej prekriža naše načrte, v najhujšem primeru pa lahko povzroči celo smrt. Zunaj vere v Boga ljudje na bolezen gledajo kot na prekletstvo, ki ga je treba odpraviti.
Toda po mnenju sv. Janeza Pavla II. lahko bolezen spremenimo v pomenljiv trenutek srečanja z Bogom. Sveti papež je o razočaranju, ki ga bolezen prinese v naše življenje, premišljeval v svoji poslanici ob prvem svetovnem dnevu bolnikov leta 1992:
Bolezen, ki jo v vsakdanji izkušnji doživljamo kot razočaranje, kot odpoved naravnih življenjskih moči, za vernika postane poziv k “branju” novih, težkih razmer v luči, ki je primerna za vernega človeka. Kako lahko zunaj vere v trenutku preizkušnje odkrijemo ploden prispevek bolečine? Kako lahko osmislimo in ovrednotimo strah, negotovost ter telesne in duševne bolečine, ki spremljajo našo smrtnost? Kako lahko upravičimo pešanje moči v starosti in končni cilj, smrt, ki se mu ne moremo izogniti, kljub vsemu znanstvenemu in tehnološkemu napredku?
Če pa na bolezen gledamo v luči vere, nas ta lahko približa Bogu:
Da, le v Kristusu, utelešeni Besedi, Zveličarju človeštva in zmagalcu nad smrtjo, je mogoče najti zadovoljive odgovore na tako temeljna vprašanja.
V luči Kristusove smrti in vstajenja se bolezen ne zdi več zgolj negativen dogodek; nanjo lahko gledamo kot na “Božji obisk”, priložnost, da “sprostimo ljubezen in omogočimo rojstvo del usmiljenja do naših bližnjih, da bi celotno človeško civilizacijo spremenili v civilizacijo ljubezni” (Apostolsko pismo O odrešenjskem trpljenju, št. 30).
Zgodovina Cerkve in krščanske duhovnosti nam o tem nudi zelo široko pričevanje. Skozi stoletja so bile napisane dolge strani o junaštvu v sprejetem in darovanem trpljenju v edinosti s Kristusom. Nič manj čudoviti niso zapisi o ponižnem služenju ubogim in bolnim, v katerih mučenih telesih je bila prepoznana navzočnost ubogega, križanega Kristusa.
Seveda je povsem naravno, da zaničujemo sleherno bolezen, toda pričevanja svetnikov so nam lahko v izziv, da nanjo gledamo tudi kot na dar, po katerem se lahko združimo s Kristusovim križem. Šele ko bomo svojo bolezen darovali Bogu, bomo lahko osmislili svojo bolečino in trpljenje ter zagledali luč sredi teme.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
