Naš življenjski ritem je hiter. Skoraj vsako sekundo prejemamo številne dražljaje – zvoke, vonjave, sporočila … Več informacij ko imamo, težje se osredotočamo in poglobljeno razmišljamo. Posledično čutimo praznino, kaos. Ne občutimo sreče.
1Poglobite se v to, kar je tukaj in zdaj
Ni torej nenavadno, da dandanes iščemo tišino in načine, kako izboljšati koncentracijo. Ravno zaradi tega so postale tako priljubljene tehnike čuječnosti in elementi duhovnosti z Daljnega vzhoda.
Pozabljamo pa, da v našem duhovnem izročilu že več kot štiri stoletja jezuiti ponujajo duhovne vaje, kjer sta ključni prav koncentracija in osredotočenost na tukaj in zdaj.
Bog govori potiho. Če ga torej želimo slišati, se moramo osredotočiti na sedanji trenutek. Včasih ni dobro razmišljati preveč vnaprej. Namesto tega se lahko ustavimo, opazujemo stvari, na katere ponavadi nismo pozorni, in prisluhnemo svojim občutkom, ki jih še prepogosto potlačimo. Razmislimo lahko tudi, katere dejavnosti lahko opustimo, da bi si tako lahko vzeli več časa.
2Bodite hvaležni
Osredotočanje na tukaj in zdaj nam omogoča, da se čudimo vsemu, na kar običajno nismo pozorni, ter postanemo hvaležni za te stvari. Z občudovanjem opažamo naravo, prek katere govori Stvarnik. Zahvaljujemo se mu lahko za to, kar nas obdaja. Čuječnost nam omogoča, da na primer opazimo, da je bila oseba, s katero smo pravkar govorili, prijazna do nas.
Nekatere stvari – kot je dejstvo, da imamo kaj jesti in ne živimo na vojnem območju – se zdijo samoumevne, vendar za mnoge ljudi na svetu niso … Nagnjeni smo k temu, da se pritožujemo o vsem, a bomo vsekakor duhovno in na splošno srečnejši ljudje, če bomo pogosteje opažali dobroto in se zanjo zahvaljevali.
“Hvala Bogu, našemu Gospodu za prejete dobrote,” je prva točka najpomembnejše Ignacijeve vaje – preizkusa vesti, ki je sicer znana kot četrt ure ljubeče pozornosti.
3Razmišljajte o svojem življenjskem cilju
Ko gledamo na svet okoli sebe, ki je poln raznoraznih opravkov, se nam lahko včasih vse zdi nesmiselno. Zato je dobro razmišljati o tem, da smo ustvarjeni iz ljubezni, da smo ljubljeni in zaželeni, čeprav je včasih tem besedam tako težko verjeti.
Sv. Ignacij je oblikoval naslednje načelo, ki ga je imenoval za prvo in temeljno: “Človek je ustvarjen, da slavi Boga, našega Gospoda, in ga časti ter tako rešuje svojo dušo.” Sprva besede zvenijo ostro. Človek mora biti božji služabnik, častiti mora Boga, ne da bi pri tem imel kaj besede. Prav tako ne najdemo namiga na milost, ki bi pomagala človeku …
Toda ne smemo pozabiti, da nas je Bog ustvaril iz ljubezni in si želi, da bi bili srečni. Največja sreča za nas pa je odkrivanje njegove prisotnosti. On sam – polnost ljubezni – je cilj naše življenjske poti. Če imamo v mislih ta naš življenjski cilj, bomo lažje našli notranji red in harmonijo.
Osredotočenost na cilj spremeni naš odnos do časovnih, minljivih stvari in stvari – vodi v svobodo (čemur jezuiti pravijo “sveta brezbrižnost”). Če se temu idealu še malo približamo, bomo v življenju lažje sprejemali dobre odločitve in izbirali večje dobro (za jezuite “magis”).
4brez obsojanja skušajte razumeti, kaj vam pravi druga oseba
“Vsak dober človek bi moral biti bolj pripravljen na odrešenje svojega bližnjega kot pa na njegovo obsojanje. In če ga ne more rešiti, naj ga vpraša, kako on razume odrešenje; in če ga razume narobe, naj ga ljubeče popravi. In če to ni dovolj, naj poišče vsa sredstva, ki so primerna za to, da bi se, ko razume odrešenje, odrešil.”
Koliko boljše življenje za vse na svetu bi bilo, če bi upoštevali to pravilo. Tako radi kritiziramo druge, namesto da bi jih poskušali razumeti! Sv. Ignacij je predlagal to pravilo, ker je vedel, da se duhovni razvoj človeka ne skriva le v odkrivanju Boga v tišini, temveč tudi v pravilnem odnosu do ljudi, s katerimi se srečujemo vsak dan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredilaVeronika Snoj.
