Po ločitvi, deloholizmu in nezadovoljstvu s seboj: “Jezus me je postopoma, a učinkovito ozdravil”

Agnieszka Stanisławska je srečna žena in mati, soustanoviteljica poljske molitvene skupine In Cor Dei. Po izobrazbi je glasbenica. Predava na eni izmed poljskih univerz, z veseljem pa poje in igra tudi v Gospodovo slavo.

V pogovoru za Aleteio med drugim pripoveduje o tem, kako se je začelo spreminjati njeno življenje, ko je na prigovarjanje prijatelja – danes moža, s katerim sta se poročila na božič – odprla vrata Bogu.

Agnieszka, v katere laži hudega duha ste verjeli pred spreobrnjenjem?
Zli duh je bil osnovan na bolečinah, ki sem jih izkusila v preteklosti. Ves čas mi je govoril, da ne bom srečna. Bila sem prepričana, da se v mojem življenju nič ne bo spremenilo na bolje. Da me bo strah, ki sem ga takrat doživljala, vedno spremljal.

Druga laž, v katero sem verjela, je bila, da je Cerkev za čudake in da slediti Bogu pomeni izgubiti stik z realnostjo. Danes vem, da je ravno nasprotno. Vera v Boga pomeni, da imamo noge trdno na tleh.

Jezus ni rekel, da se hiša, zgrajena v oblakih, ne bo zrušila. Obljubil je, da se ne bo porušil dom, ki je zgrajen na skali. "Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali." (Mt 7,25)

Kakšna je danes podoba Boga v vašem srcu?
Je predvsem skrbni in usmiljeni Oče, ki je ob meni vsako sekundo mojega življenja. Ve, kaj čutim, o čem razmišljam, čemu nisem kos, kaj me veseli.

Živi z mano in mojo družino pod isto streho. Mene in moje zadeve jemlje resno. Govori resnico, ki daje življenje. Z njo se srečam vsakič, ko odprem Sveto pismo. Mimo mene pa gre, ko se neham hraniti z Božjo besedo.

Svojega moža ste spoznali med študijem. Takrat sta pritegnila pozornost drug drugega. On je bil všeč vam, vi njemu, razmišljala sta, da bi bila skupaj. Nato pa so se vajine poti za več let nenadoma ločile.
Krzysiek me je pustil. Rekel je, da se vrača k bivši punci. Kmalu zatem se je v mojem življenju pojavil Paweł, s katerim sem se po enem letu poznanstva poročila. K tej odločitvi – odločitvi za poroko – nisem povabila Boga, nisem ga vprašala, kaj si misli o tej zvezi. V tistem obdobju pravzaprav niti pomislila nisem, da bi ga vprašala o tem.

Tako zelo sem želela zapustiti družinsko gnezdo, da so me namesto razuma vodila čustva. Na poti sem ignorirala vse signale, ki so pričali o tem, da to ni moški zame. Lačna sem bila ljubezni, sprejemanja, odnosov z drugimi ljudmi in zato sem si mislila: "Poročila se bom z njim, nekako bo že šlo."

V zakonu ni šlo.
Ne. Razšla sva se po štirih letih. Spakirala sem svoje stvari in se poražena vrnila domov. Imela sem občutek popolnega poraza. Kmalu se je pojavil še en moški, s katerim sem stopila v neformalno zvezo. Ta "neformalnost" se je med drugim pokazala v nečistosti. Poleg nečistosti se je pojavila nespečnost, ki je postala del mojega vsakdana.

Zaspati sem uspela šele proti jutru, ob prižgani luči. Tudi deloholizmu nisem bila kos. Nisem prenesla tišine, zato sem postala odvisna od gledanja televizije. Kot da to ne bi bilo dovolj, sem kmalu izvedela, da je moj bivši mož umrl in da banka od mene zahteva poplačilo posojila v višini skoraj 44 tisoč evrov.

Bila sem zlomljena. Za pomoč sem prosila odvetnike, a so bili nemočni, saj je iz pogodbe z banko – podpisana je bila, ko sem bila še Pawłova žena – izhajalo, da se v trenutku smrti glavnega posojilojemalca, torej mojega bivšega moža, dolg prenese name.

Ste imeli v tistem obdobju občutek, da je Bog prisoten?
Od časa do časa sem šla v cerkev. Čutila sem, da potrebujem spoved, toda nisem se znala izvleči iz apatije, v katero sem zapadla. Nekega večera sem se usedla na tla in se zjokala. Imela sem občutek ogromne nemoči. Stena na vsaki strani. Nisem videla možnosti, da bi živela v veselju, svobodi.

Nisem verjela, da bi lahko bila mati, žena in da bom lahko odplačala gromozanski dolg. Čutila sem, da sem poteptala vrednote, ki so mi jih vcepili starši. Medtem ko sem sedela na tleh, prepričana, da sem izgubila bitko z življenjem, je poklical Krzysztof – moja rešilna bilka. Začel je govoriti o Bogu in predlagal, da Ga prosim za pomoč.

Ste to storili?
Po pogovoru s Krzysiem sem padla na kolena in se zjokala pred Bogom. Z njim sem govorila kot z najboljšim prijateljem – da nimam moči, da zase ne vidim prihodnosti, da enostavno ne zmorem. V srcu sem zaslišala Božji glas. Besede: "Čakam nate," ki so me pripeljale do spovednice.

Po spovedi sem začutila olajšanje, vendar sem imela še vedno občutek, da je sredina sobe pospravljena, koti pa so še vedno umazani. Spet mi je na pomoč priskočil Krzysztof. Podaril mi je knjigo, ki mi je pomagala, da sem se pripravila na naslednjo spoved. Ko sem jo začela brati, sem pomislila: to je vendar zgodba o meni.

Na list papirja sem zapisala grehe, ki jih prej nisem znala poimenovati, in nato znova odšla k spovedi. Drugič je vse izginilo: depresivne misli, tesnoba, nespečnost, praznina.

Bog me je tedaj rešil tudi problema z nečistostjo. S tedanjim partnerjem sem se razšla. To je bil začetek novega življenja. Jezus me je postopoma, a učinkovito ozdravil odvisnosti od dela, od negativnega razmišljanja o sebi.

Danes ste srečna žena in mati, vodite molitveno skupino, igrate in pojete. Ste pričakovali, da bo Bog na tako čudovit način preoblikoval vaše življenje?
Tega nisem pričakovala! Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da se bom poročila s Krzysztofom, in to na božič, da bom srečna žena in mati, jim ne bi verjela. Ko o svoji izkušnji pripovedujem v kakšni cerkvi, ljudje včasih pristopijo k meni in pravijo: Imate tako čudovito družino, to je pravi čudež!

V takih primerih jim odgovorim: Strinjam se. Toda ta čudež se ne bi mogel zgoditi, če ne bi doživela Božjega usmiljenja in se odločila, da ga sprejmem.

Spomnim se, kako sem pred poroko s Krzysiem molila: Bog, rada bi bila dobra žena, toda bojim se, da tega nisem sposobna. In Bog me je učil. Nekaj mesecev sem se počutila kot v duhovni pralnici.

V tistem obdobju se je zame za zdravilnega izkazal odlomek: "Ne boj se, saj ne boš osramočena, ne daj se zmesti, saj ne boš zaničevana. Pozabila boš sramoto svojega deklištva in očitkov zaradi svojega vdovstva se ne boš več spominjala." (Iz 54,4). Bolj sem verjela Božji besedi kot temu, kar sem čutila. Toda tudi to je bila odločitev.

Kaj se je zgodilo s posojilom, s tistim velikanskim dolgom, o katerem ste govorili na začetku intervjuja?
V nekem trenutku je banka poslala dopis, v katerem nas je obvestila, da bo v primeru, da ne poravnamo vsaj dela dolga, začela postopek izvršbe. Z možem sva to predala Jezusu. Odločili smo se, da bomo namesto skrbi v tej izkušnji začeli še bolj verovati. S človeškega vidika je bila stvar brezupna, toda pri Bogu je vse mogoče.

Šestega decembra, na god sv. Miklavža, je na naša vrata potrkala oseba, ki nam je podarila … 40 tisoč evrov! Tolikšen je bil znesek našega dolga.

Miklavž se je pa res izkazal!
(nasmeh) Spraševali smo se celo, ali naj ta denar sploh sprejmemo, toda oseba, ki se ga je odločila podariti, je rekla, da so do te odločitve prišli z molitvijo. Naslednjega dne sva z možem z nahrbtnikom denarja odšla na banko, kjer sva v celoti poplačala posojilo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto