"Brez poškodb možganov." To je sad molitve, naslovljene na blaženo Armido Barelli. Cerkev je priznala čudež, ki se je zgodil leta 1989 v Toskani, papež Frančišek pa je pooblastil Kongregacijo za zadeve svetnikov, da objavi odlok o priznanju nadnaravnega vzroka za znanstveno nepojasnjeno ozdravitev. Priznani čudež blaženi Armidi Barelli odpira pot do razglasitve za svetnico.
Kaj točno se je tistega leta zgodilo?
Brez posledic
Zgodba se začne v srednjeveškem mestecu Prato v Toskani 5. maja 1989. 65-letna Alice Maggini se je vozila s kolesom, ko jo je silovito zbil tovornjak. Padec je povzročil hud pretres možganov, bila je nezavestna, poškodba na glavi pa je pomenila zelo resno stanje, zaradi katerega je bila Alice takoj prepeljana v bolnišnico.
Za zdravnike je bilo očitno: ob takšni nesreči bodo nevrološke posledice neizogibne in zelo težke. Alicejina družina se je z molitvijo po pomoč obrnila k božji služabnici Armidi Barelli.
Na znanstveno nerazložljiv način si je Alice popolnoma opomogla. Njena končna diagnoza je bila vsesplošno presenečenje: kolesarka ni imela nikakršnih posledic nesreče in je živela brez kakršnihkoli težav vse do smrti leta 2012.
Kdo je bila Armida Barelli, ki se je v začetku 20. stoletja borila za pravice žensk in jim omogočila, da so lahko sodelovale in delale v družbi in Cerkvi?
Katoliška feministka, preden je feminizem sploh obstajal
Nekateri ženski svetniški liki, na primer Ivana Orleanska ali Katarina Sienska, so splošno znani. Vsaka na svoj način so prispevale k razreševanju dilem o položaju žensk v Cerkvi in v družbi. Armido Barelli (1882–1952), vodjo italijanske katoliške skupnosti, ki se je zavzemala za ženske, pa zelo slabo poznamo.
Armida se je borila za ženske svojega časa. Rojena je bila v milanski meščanski družini in se je hitro odločila, da raje kot to ustvari lastni dom in postane služabnica za revne in zapuščene otroke. Svoje celo življenje je posvetila delu na socialnem področju. Prijateljevala je s frančiškanom Agostinom Gemellijem in tudi na podlagi njegovega zgleda leta 1910 vstopila v frančiškanski tretji red.
Zavezana pravicam žensk
Borila se je, da bi ženske lahko sodelovale v življenju družbe in Cerkve. Zelo zavzeta za zaščito svojih pravic, zlasti volilne pravice, je leta 1917 ustanovila milansko katoliško mladinsko skupino, ki se je kmalu razširila po vsej Italiji.
Leta 1918 je bila imenovana za nacionalno predsednico katoliške ženske mladine: ustanovila je tudi poseben inštitut misijonarjev kraljestva našega Gospoda Jezusa Kristusa in Inštitut Benedikta XV. na severu Kitajske, ki je dajal življenjske potrebščine revnim kitajskim mladim, željnim sprejeti vero.
Neutrudna svetnica je pozneje ustanovila tudi združenje Opera della Regalità, katerega naloga je bila laikom približati liturgijo. Od 20-ih let 20. stoletja do konca druge svetovne vojne se je soočala s sovražnostjo fašističnega režima (ki je bil po njenem mnenju nezdružljiv z oblikovanjem ženske mladine), hkrati pa je nasprotovala tudi političnemu napredovanju socialistov in komunistov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
