Sanjarite tudi vi o tem, kako lepo bi bilo, če bi bilo spet vse tako, kot je bilo prej, pred tem nikomur ljubim časom? Kako bi bilo lepo, ko bi danes – kot nekoč – spet šli na kakšno potovanje, ko bi se danes lahko spet sproščeno objemali, plesali, se družili …
Teža sanjarjenja
Ampak danes je drugače, povsem drugače. Zato navidez povsem nedolžno zamaknjenje, ki se mu dandanes verjetno prepušča nešteto ljudi, niti ni tako neškodljivo, kot se zdi, vrnitev iz njega v resničnost namreč s sabo vedno nosi posledice. Najprej rojeva žalost, ker nam je bilo nekaj, kar se zdi, da je naše, da nam pripada, tako kruto odvzeto, potem pa postanemo še jezni, češ, zakaj se ravno nam to dogaja, zakaj moramo ravno mi živeti v tem obupnem času.
Premnogi ljudje s takim priokusom žalosti in jeze živimo sedanjost in morda prav zaradi njega med nami nastajajo tako čudne deviacije obnašanja. Menda bi radi živeli sedanjost v barvah preteklosti, da bi bil danes včeraj, radi bi imeli staro normalnost, pa so nam napoti nove razmere in drugače misleči ljudje. Kakor da takrat ni bilo težav in problemov, se zdi, spomin je zanimiva stvar, mnogokrat se oblikuje po naših trenutnih željah in predstavah, veliko bolj kot po resničnosti. Kakor pravi sv. Avguštin: “Če se ti zdijo prejšnji časi lepi, je to zato, ker niso več tvoji.”
Čas milosti
Na nostalgijo evangelij udari z vznemirljivim in pretresljivim danes, ki ga bomo pri Luku srečali še velikokrat. Z njim evangelist vedno označi čas milosti in odrešenja, ta pa ni ne stvar spomina, preteklosti, niti stvar pričakovanja, prihodnosti, temveč realno stanje sedanjosti, in sicer točno take sedanjosti, kot jo živimo. “Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali” (Lk 4,21), reče Jezus. Danes je torej prostor vstopa Boga v moje življenje, danes, kakršen pač je, tudi če mi ni všeč, tudi če bi rad drugačnega. Danes, tako težak kakor vprašanje, ki nam ga postavi nekdo, ki nas ima rad. Danes, ki je, kakor bi se gledal v zrcalo.
Seveda pa prav to, da smo v tem danes tudi mi, od nas terja, da se Pismo, da se Beseda, da se Obljuba, če hočete, uresniči prav v nas ter v svetu in času, kakršen je, po nas. Ker smo ravno v tem danes z razlogom. Vanj smo namreč poslani, položeni, vdelani, po načrtu torej, ne po naključju, da uresničimo tisto, kar nam leži v prsih, tisto, kar naj bi bilo naše poslanstvo: “Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti” (Lk 4,18-19).
Ker ga lahko uresničimo samo danes in samo mi.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 3.
