V prvi epizodi tretje sezone oddaje Reflektor smo gostili visokega dolgolasca, zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca. Mnogi ga že poznate in veste, da je včasih nosil mnogo prstanov, ki ga povezujejo z določenimi ljudmi, znamenji. Zdaj ima le enega. Rad se pošali in zase reče, da prihaja iz družine zwei Kinder sistem, torej ata, mama in dva otroka.
Za ogled fotoglerije kliknite tukaj.
Toda Robi zna pogledati veliko dlje in globlje od gole zunanjosti. Iz otroštva se spomni vztrajnosti njegove mame, ki ni obupala nad njim, ko je bil muhast in je kaj ušpičil.
“Ljudje si predstavljajo, da si že rojen duhovnik, a ni tako. Mami je dala samo sebe, tudi če mi ni mogla kupiti vsega. To mi je še danes vrednota, da vstopim v situacije in dam samega sebe.”
Celotno oddajo Reflektor si lahko pogledate tukaj:
Iz dolgočasja v navdušenost
V cerkev je šel iz radovednosti pogledat, kaj ljudje tam počnejo. Zanimivo mu je bilo opazovati ljudi, nasmejal se je. Še danes kdaj to naredi. “Ljudje pridejo, pokleknejo in čakajo, da stvar mine. Včasih zehajo, malo povrtajo po nosu … Včasih bi morali zapreti vrata in počakati, dokler se ljudje ne zresnijo.”
Potem je šlo za proces. Iz nasprotovanja je začel hoditi k maši vsak dan. Ja, opazoval je, toda slišal je duhovnika, da je ljudi nagovarjal s posebnimi besedami: Bratje in sestre. “To mi je bilo fajn, te besede sem res slišal. Razlog, zakaj hodim v zapor, je ta, da so tam moji bratje in sestre. Jezus je prišel zaradi kruljavih in slabotnih, zaradi ljudi, ki ga potrebujejo. In takrat sem vedel, da ga potrebujem. Še danes. Lahko sem nekaj časa ‘faca’, ampak potem ‘padem dol’, potrebujem hrano.”
Pozneje dobro ponazori: “Doma vsi vemo, kje imamo shrambo, pa se ‘napapcamo’, ampak kaj pa ko smo jezni, razočarani, kam gremo po hrano? Ne izkoristimo vodnjaka v cerkvi. Vsak ima tečne dneve, ampak: a imam željo po hrani?”
Utrinki iz zakulisja pogovora:
Strah?
Pravi, da se je ob prvem vstopu v zapor kot prostovoljec tresel, ker ni vedel, kaj naj pričakuje, in ker je imel v glavi filmsko podobo. Razloži, da so v filmih razni vložki, ki so zanimivi, ampak v realnem življenju jih težje projiciraš, je drugače. Kmalu je to sprejel kot del svojega življenja.
“Zaprte osebe želim sprejeti kot del naše realnosti. Stvari se zgodijo znotraj družbe. Ne opravičujem kaznivih dejanj, a človeka kot posameznika je neka pot pripeljala do točke, da se stvari zgodijo. Ne morem reči, da jih razumem, ampak lahko slišim pot, ki jih je pripeljala do tega.”
Notranji zapori
Robert Friškovec dobro pove, da ne obstaja le zapor in tisto zunaj njega. “Velikokrat rečem, da so zame zapori tudi izven. Zunaj opazujem osebe izven. Tudi tukaj so zaporniki. Kaj dela zapor? Jemlje svobodo? Ko se jeziš, si v zaporu jeze, ko si užaljen, si v zaporu užaljenosti …” Enako je pri ljubosumju.
“Ljudje kar nočejo nehati, se vidi na obrazu. To je tisto, ko rečem, da vidim rešetke oz. mrežo na oknih. To te drži in dela nesvobodnega. Smisel Jezusove poti je ravno prinašanje te svobode v življenje posameznika. To je tudi smisel vere, ko vstopam v zapor. Ne delam nič posebnega, ampak nosim vsebino.”
Naš gost je spomnil, da je tudi v Svetem pismu veliko oseb, ki so prestajale kazen. Med njimi je bil tudi Jezus.
Oddaja Reflektor
Pot svobode
“Pot svobode je hrana, ki osvobaja, tisto, kar ti prenese odrešenje. To je naš cilj: biti odrešen, biti osvobojen. Jezus Kristus je to naredil s smrtjo na križu in vstajenjem. In mi hodimo po tej poti in v odnosu od njega to prejemamo kot dar.”
Kaj pa mladi?
“V zaporu se najde marsikaj, kar srečujem pri današnjih mladih v povezavi z ujetostmi. Neka zaporna kazen se vleče, tudi mladim se ‘vse vleče’. In tudi hrepenijo po svobodi. Vidim tudi beg, da zbežijo v svoje strukture, ki jih imajo v telefonih. Marsikje so povezave, bistvena pa je, da jih ujetost pripelje, da se srečajo sami s seboj in da naredijo korak naprej.”
