Vsaka ženska hrepeni po tem, da bi bila lepa. To se začne že zelo zgodaj v otroštvu. Že kot majhne deklice punčke zasijejo, če jim starši povedo, da so lepe, da so nekaj posebnega. V puberteti se to seveda še poglobi, dekleta pa se močno primerjajo med seboj in na podlagi teh primerjav tudi ocenjujejo, ali so dovolj lepe ali ne. Pri pojmu lepota vidim nevarnost ravno v tem, da jo zreduciramo na neke standarde, ki jim ustrezamo ali pa ne, in s tem poudarjamo primerjave kot ustrezen način vrednotenja lepote.
Naj podam primer: od nekdaj so se mi zdela lepotna tekmovanja strašno krivična. Ne samo zaradi same neprimernosti takih tekmovanj, ampak tudi z vidika izbiranja “najlepše” ženske. Kako lahko določimo najlepšo, pri čemer avtomatično druge potem niso dovolj lepe, da bi bile najlepše? Kje piše, kakšen obseg bokov, katera barva oči, kakšni lasje ali nasmeh so najlepši in kateri niso tako zelo lepi?
Kako različne smo ženske in kako lepa je vsaka zase. A kaj, ko se tako rade primerjamo z drugimi, ki so v naših očeh lepše. Bolj vitke ali pa bolj oblinaste, imajo lepšo kožo, močnejše in gostejše lase, bolj bele zobe in simetrične obrvi … Družbena omrežja nam pri tem niso v veliko pomoč, saj nam na vsakem pladnju ponujajo množico primerjav. Oglasi pa nam skušajo dopovedati, da bomo lep(š)e, če storimo še to in ono: se lotimo nove diete, gremo na pomlajevalno masažo, si kupimo dražjo kremo …
Pri svojem delu se srečujem s toliko lepote, da sem vsakič znova osupnjena nad njo. Že samo, ko se zagledam v oči stranke, da bi razbrala odtenke, ki se skrivajo v njih, sem očarana nad neverjetno harmonijo, s katero nas je obdaril Stvarnik. Kako čudovito se vse ujema, kako uigrano delujejo barva polti, oči in las, kako vsaka ženska zažari ob kakšni barvi, ki te odtenke še bolj poudari. Ni mogoče, da bi lahko rekla, katera ženska je lepša od druge.
Je pa pri lepoti še en vidik, ki ga nikakor ne smemo spregledati. Zame je zunanja lepota, to je tisto, kar je vidno očem, vedno neposredno povezana z notranjostjo. Sliši se kot kliše, a vendar to prav zares drži. Ženska, ki je notranje čista, mirna in uravnotežena, bo to držo odsevala tudi navzven. Tudi hobiji, stvari, ki jih ženska rada počne, ki v njej prižigajo iskrico ustvarjalnosti, jo polepšajo. Prav tako pa neko posebno lepoto prinašajo tudi zrela leta, če jih zna ženska sprejeti z milino, mehkobo in ustvarjalnostjo.
Gre za neko nalezljivo energijo in samozavest, na katero niti ne moremo pokazati s prstom. S samozavestjo pa imam v mislih notranjo držo, zavedanje lastne vrednosti in dostojanstva. Prazen napuh se namreč zanaša le nase in na tisto, kar je minljivo. A lepota, s kakršno nas je ustvaril Bog, gre mnogo globlje in dlje.
Večkrat se spomnim na misel, da je vsaka od nas Božje darilo – sebi in svetu. Pa si predstavljajmo čudovito zavito darilo v pisanem papirju in z veliko pentljo. Ko ga odvijemo, je vsebina še lepša od embalaže. Bomo tako darilo zavrnile, ker papir ni točno take barve, kot smo si zamislile me? Ali ker je pentlja preširoka …? Nezadovoljstvo s sabo ni nič drugega kot to, da nad svojim “darilom” vihamo nos. Naša lepota je darilo od Boga in nobena med nami mu ne bi smela očitati, da je ni ustvaril dovolj lepe, saj je njegova ustvarjalnost neskončna in brezmejna.
Želim si, bi se vsaka od nas resnično zavedala, kako lepe in vredne smo v Božjih očeh. Potem nas navidezne napak(ic)e, na katere smo prepogosto tako osredotočene, sploh ne bi več ganile. Dosti bolj pa bi se znale osredotočiti na vse lepo, s čimer nas je Bog obdaril.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
