Včasih se zalotim, da ves čas pogledujem za naslednjim svetlečim predmetom, ki bi pritegnil mojo pozornost. Da, dan je lepši takrat, ko poštar prinese nov paket, ko skozi okno posije sonce, ko gremo na izlet, ko nekdo pride na obisk, ko mi nekdo nepričakovano pošlje lepo sporočilo. A težava nastane, ko začnem pričakovati, da mi bodo dneve ves čas lepšali takšni vznemirljivi dogodki.
Po eni strani imamo ogromno vznemirjenja, adrenalina, ki ga prinaša razgiban vsakdan v družinskem življenju. Zgodi se nesreča, nekdo nekaj pozabi, nekdo zboli. Ko je vsak dan kaj novega, treba se je reorganizirati, prilagoditi, obrniti načrte, drugače zapeljati stvari. Toda včasih moram priznati, da nemir tudi sama dodajam. Čisto lahko bi temu rekli tudi zasvojenost – Sanja Rozman v svojih knjigah pravi, da je to nenehen lov za vznemirjenjem, s katerim bi radi prekrili notranjo bolečino.
S tem ko si naložim preveč dela in potem v jezi in ihti hitim s pospravljanjem. Ko nekaj kupim, ne da bi dobro premislila, ali to potrebujem. S tem ko grem spat prepozno in sem naslednji dan bolj razdražljiva. S tem ko se mi v glavi vrtijo prizori iz virtualnega sveta, ki sem se jim izpostavila ter me zdaj prestavljajo iz realnosti, da se moram na silo klicati v tukaj in zdaj. Ko se zaklepetam na ulici, ker je to bolj zanimivo od gospodinjskih opravil. Ko lovim odmerke dopamina po internetu. S tem ko se spontano odločam za kaj, kar trenutno presega moje časovne, finančne ali telesne zmožnosti. S tem ko odlašam, kar bi čisto preprosto lahko storila pravočasno in v miru. Ko mrzlično iščem neko stvar v neredu, ki se mu že predolgo nisem posvetila.
Neka dejavnost se mi zdi privlačna le na začetku, ko ima pridih novosti, a potem izgubi svoj čar, čeprav globoko v sebi prepoznavam njene koristi in vem, da bi bila dobra zame. Red se mi zdi na trenutke prav dolgočasen in pust. Ne pravijo zaman, da je ponavljanje mati modrosti. Šele z veliko ponovitev mi neka stvar res zleze pod kožo, mi pride v kri. Šele po veliko (tudi dolgočasnih) ponovitvah se nečesa tako naučim, da lahko v tistem uživam, ne da bi potrebovala dodatno stimulacijo.
Med vznemirljivim začetkom ter privlačnim koncem je siva cona, ki bi jo rada vzljubila. Siv vsakdan dobrih navad, ki gradijo mir. Neka modra mama je lani na srečanju molitvene in postne akcije Fiat rekla: “V dnevu imam toliko dobrih navad, da za slabe nimam časa.” Šele v sprejemanju dolgčasa in nevznemirljivih vsakdanjih dogodkov lahko zagledam, kaj je zares zlato, ne le nekaj, kar se sveti.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
