Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 29. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Najpomembneje se mi zdi, da znajo mladi po štirih letih šolanja razumeti svet, v katerem živijo”

DSC00981-2-1.jpg

Fotoarhiv Zavoda sv. Stanislava

Katarina Berden - objavljeno 09/02/22

"Če je informacija pravočasna, razumljiva in dobro argumentirana, potem odpade že 90 odstotkov možnosti za slabo voljo ali pa konfliktne situacije"

Simon Feštanj je ravnatelj Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu. Na filozofski fakulteti je študiral zgodovino, ruščino in sociologijo. Na Škofijski klasični gimnaziji je bil najprej zaposlen kot profesor ruskega jezika, kmalu je prevzel mesto podravnatelja, na mesto ravnatelja pa je prišel, ko je bil star le 35 let.

Med drugim je spregovoril o svojem delu, vzdušju na šoli in o tem, kdaj je na svoje dijake še posebej ponosen.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Ob kakšnih priložnostih ste kot ravnatelj Škofijske klasične gimnazije še posebej ponosni na svojo šolo?
Takšnih priložnosti je res veliko in vsaka nosi svojo zgodbo. Splošno gledano sem najbolj ponosen na svojo šolo takrat, ko se udejanjajo zgodbe, iz katerih zrcali temeljno vodilo naše gimnazije: Amor Magister Optimus – Ljubezen je najboljša učiteljica.

To je bilo na primer, ko me je po telefonu poklicala starejša gospa in mi povedala, da ji je naš dijak po obilnem sneženju očistil sneg z njenega dvorišča. Ali ko so naši fantje v polno zasedenem avtobusu, namenjenem na morje, odstopili sedeže dekletom in si tako poiskali drug prevoz.

Ponosen sem na nekdanja dijakinjo in dijaka, ki sta imela poročni civilni obred v učilnici, v kateri sta skupaj preživela šolske dni, cerkveno poroko pa v naši zavodski cerkvi. Ponosen sem na vse takšne drobne zgodbe, ki predstavljajo lepe zglede tudi bodočim generacijam naših dijakov.

Seveda pa so tukaj še mnogi drugi trenutki, ki me vedno navdajajo s ponosom. Ko na primer vidim naše dijake, kako se v svojih razredih pripravljajo na razredni pevski festival. Hodiš po šolskih hodnikih in iz razredov slišiš prepevanje. Ali ko dijaki v svojih razredih pripravljajo jaslice in se v duhu povezanosti pripravljajo na božične praznike.

Vesel sem tudi vseh njihovih uspehov, ko jih lahko s čokolado nagradim za dobre uvrstitve na šolskih ali državnih tekmovanjih, zmagah v dijaških natečajih ali za kakšna druga plemenita dejanja.

In ponosen sem, ko jim ob koncu šolskega leta izročim pohvale ter jih z lepimi željami pospremim na zaslužene počitnice. Vse to seveda ne bi bilo mogoče brez prizadevnih učiteljev, vzgojiteljev, pa tudi preostalega osebja šole. Zato sem seveda ponosen tudi na njih.

Na mesto ravnatelja ste stopili precej mladi. Se je bilo težko uveljaviti in vzpostaviti avtoriteto ali je bilo s tega vidika morda celo lažje?
Ravnatelj sem postal, ko mi je bilo 35 let. Večina mojih sodelavcev v naši gimnaziji je bila starejših od mene. Čutil sem ogromno odgovornost. Za vodenje ene najbolj uglednih gimnazij v Sloveniji namreč ni bilo prav veliko kandidatov, ki bi si upali stopiti v takšne škornje.

Tudi sam sem se moral s strani direktorja in sodelavcev takrat dati prepričati v to, da sprejmem ta izziv. Nekaj časa sem se namreč kar malo upiral temu, da bi prevzel vodenje šole. Ko sem ta izziv sprejel, sem bil najmlajši med vsemi ravnatelji srednjih šol v Sloveniji. Izboriti si zaupanje in spoštovanje je zato terjalo kar nekaj truda.

Vendar pa si spoštovanje, ta pojem mi je bolj všeč kot avtoriteta, prislužiš predvsem s svojim uspešnim delom in trudom.

Pri naših učiteljih in drugih sodelavcih sem si imel priložnost to zaupanje ustvariti že prej, ko sem še opravljal delo pomočnika ravnatelja, pred tem pa sem poleg vzpostavitve poučevanja ruščine na naši gimnaziji opravljal tudi delo vodje mednarodne pisarne in koordinatorja projektnih nalog.

Zato vsaj v očeh sodelavcev nisem kar priletel z neba, ampak sem si zaupanje ustvaril s svojim predhodnim uspešnim delom. In to je bil verjetno tudi razlog za to, da so me takrat, čeprav še zelo mladega, nagovarjali tudi sodelavci, da prevzamem krmilo Škofijske klasične gimnazije.

Simon_Festanj-1-edited.jpg

Ravnateljski poklic zajema tako pedagoško-vzgojni vidik kot tudi organizacijskega, morda tudi še katerega. Kako krmarite med tema poloma?
Osebno se čutim zelo močnega na področju organizacije. Po naravi mi je blizu princip jasne strukture, načrtovanja in transparentnosti. In takšen sem tudi pri komuniciranju s profesorji, dijaki in njihovimi starši.

Če je informacija pravočasna, razumljiva in dobro argumentirana, potem odpade že 90 odstotkov možnosti za slabo voljo ali pa konfliktne situacije. Kot pomočnik ravnatelja, ki primarno skrbi za organizacijo pouka, sem se zato počutil kot riba v vodi.

Morda se zdi nekoliko nenavadno to, da mi je glede na moj družboslovni profil izobrazbe, sem namreč profesor zgodovine, ruščine in sociologije, bliže naravoslovni pristop. Vendar pa hkrati vidim prednost v tem, da se eno povezuje z drugim, saj stvari nikoli niso povsem izolirane.

To je tudi princip klasičnosti v usmeritvi naše gimnazije. Klasičnost namreč pokriva vsa področja, tako naravoslovje, družboslovje kot humanistiko. Seveda pa delo ravnatelja pokriva še mnoga druga področja. Moraš na primer dobro poznati šolsko in drugo zakonodajo, biti dober psiholog ter sogovornik sodelavcem, dijakom in staršem, biti vešč javnega nastopanja in še marsikaj drugega.

Seveda pa pri svojem delu nisem sam. Imam krasne sodelavce, s katerimi skupaj v okviru kolegija ravnatelja iščemo odgovore in sprejemamo odločitve pri izzivih, ki nam jih postavljajo okoliščine šolskega življenja.

Po katerih vzgojnih prijemih najpogosteje posežete, ko recimo razposajen dijak kakšno zagode in je poslan k vam na pogovor?
Temeljni princip vzgojnega delovanja ni kaznovanje, ampak prevzemanje odgovornosti in ravnanje z namenom, da se neprimerno vedenje ne bi ponovilo. In nikoli se ne obsoja osebe same, ampak je vedenje tisto, ki je deležno obsojanja. Seveda tudi naši dijaki niso imuni na skušnjave, da ne bi prekršili kakšnega pravila.

Tega sicer na srečo pri nas ni veliko, a preizkušanje mej je pri mladostnikih nekaj običajnega. Zato mnogokrat pojasnjujem zunanjim gostom, ki si včasih ustvarijo idealno podobo katoliške šole kot takšne, v kateri so vsi dijaki angelčki, da imamo tudi pri nas dijake, ki kaj ušpičijo. Da imamo torej običajne mladostnike.

Sicer pa je princip vzgojnega delovanja pri nas takšen, da se konflikti rešujejo najprej neposredno med samimi udeleženci. Torej se daje najprej priložnost temu, da se kršitelj opraviči, prizadeti pa mu odpusti. Pogosto takšne situacije niti ne pridejo do mene, ker se rešijo že na nivoju dijakov samih ali pa skupaj z razrednikom.

Mladi razumejo in spoštujejo to, da jim odrasli postavimo meje in da morajo tudi sami prevzeti odgovornost za svoja ravnanja. To pa v praksi pomeni, da tudi v formalni obliki dijaki lahko prejmejo vzgojni ukrep. Ta se v večini primerov pretvori v alternativno obliko, kar pomeni opravljanje družbeno koristnega dela v šoli ali zunaj nje. 

Za katera spoznanja ali znanja si še posebej želite, da bi dijakom ostala po štirih letih šolanja?
Vsi vemo, da nam v spominu ostane le manjši del znanja, ki se ga naučimo v obliki podatkov in definicij. Vseeno pa se tudi to zasidra v naše možgane in pride pozneje hitro ven, če življenje izkaže takšno potrebo.

A najpomembnejše se mi zdi, da znajo mladi po štirih letih šolanja razumeti svet, v katerem živijo. Da znajo stvari med seboj povezovati in jih kritično presojati, da sedanjost razumejo z vidika izkušenj preteklih generacij ter da z vidika poznavanja lastnih korenin, ki izhajajo še v čas antike – in klasična izobrazba jim to nedvomno daje – razumejo in poznajo sebe ter zmorejo polno živeti v svetu, ki prinaša hitre spremembe in izzive.

Trudimo se, da naše mlade pospremimo v odraslo življenje, v katerem se ne bodo zlomili ob prvi stiski, ampak živeli plemenito življenje kot uspešni študentje, zgledni kristjani, nato pa dobri sodelavci v službi, matere in očetje, možje in žene, sosedje, sokrajani in sodržavljani.

Kako se kot ravnatelj med epidemijo soočate in spoprijemate s stiskami, utrujenostjo sodelavcev in dijakov?
Tako kot sicer v Sloveniji tudi pri nas ugotavljamo, da je epidemija na površje naplavila mnoge stiske, ki so bile sicer že pred epidemijo skrite nekje globoko in so samo čakale, da enkrat privrejo na dan. S tega vidika je morda celo dobro, da so prišle na površje prej, saj jih le tako dovolj hitro prepoznamo in jih rešujemo.

Epidemija sama po sebi ni povzročitelj teh stisk. Že podatki pred izbruhom covida so kazali na hitro povečevanje števila mladih, ki potrebujejo strokovno pomoč. Povečevanje stisk v zadnjem desetletju je posledica hitrih sprememb, ki jih narekuje tehnološki napredek v družbi. Mladi pa v svetu, ko postaja vse relativno, pogosto izgubijo kompas in ne vedo več, kaj je prav in kaj narobe.

V takšnem svetu imamo zato katoliške šole izjemno prednost, saj je naš sistem vrednot zelo jasen. Prav tako pa tudi naše poslanstvo in vizija. Seveda pa je po dveh letih epidemije čutiti tudi že malo naveličanosti in utrujenosti. Ampak vedno pravim dijakom in sodelavcem, da za velikim petkom pride tudi velika noč. Prepričan sem, da bo to kmalu.

Tags:
intervjumladisrednja šolavzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.