Kar je bilo pred epidemijo velika redkost, je zaradi zaprtja države spomladi 2020 kar naenkrat postalo nuja: vse službe, ki za opravljanje svojega dela niso bile prisiljene delati v poslovnih prostorih, so svoje delovanje pomaknile na splet, celo šole in v veliki meri zdravniki. Delo od doma in šolanje na daljavo ter morda še skrb za predšolske otroke so bili za delovne starše majhnih otrok logističen in psihičen napor. Letos so vrtci in šole k sreči odprti, delo od doma pa je marsikje ostalo kot možnost.
Čeprav ima delo od doma številne prednosti, med katerimi je glavna v teh časih gotovo ta, da zmanjšuje možnosti okužbe, ima tudi številne pomanjkljivosti. Slabše smo povezani s sodelavci, motivacija nam hitreje upade, čas in prostor za delo in prosti čas se prekrivata … Kako se pastem dela od doma čim bolj učinkovito izogniti, smo povprašali Tomaža Ovsenika, trenerja komunikacijskih in vodstvenih veščin. Zaposlen je v podjetju Transformacija in tudi sam pogosto dela od doma.
Past #1: Zagretost za delo hitro upade.
“Morda se je najprej treba vprašati, kako sploh do motivacije,” je svetoval Tomaž Ovsenik. Motivacija je lahko notranja (kadar mi je delo všeč), lahko pa je zunanja. Tomaž je povedal, da sam ohranja zagnanost za delo tudi s pomočjo nagrad in urnika: “Recimo, za eno uro koncentriranega dela brez motilcev se nagradim z nečim, kar me razveseli. Ali pa lahko uporabim sistem urnika, kot v šoli: ena ura dela, pet minut aktivnega sprehoda, da razmigam mišice in možganom omogočim dotok kisika.”
Past #2: Ker nas nihče ne nadzoruje, odlašamo z obveznostmi do zadnjega.
Tomaž je neposreden: “Pojej živo žabo, pravi eden od nasvetov. Najprej ugrizni najbolj tečni del dela, tisti, ki ga opravljaš najtežje. Tako poskrbiš za dve stvari: delo je opravljeno, hkrati pa te med drugim delom ne bo to morilo in ti jemalo motivacije.” Pove tudi, da se je odlašanju obveznosti mogoče izogniti tudi z urnikom, ki si ga naredimo sami. Kot imajo otroci med dvema šolskima urama odmor, da za nekaj trenutkov prekinejo učni proces in se sprostijo, si lahko tudi delo organiziramo v bloke in vmes predvidimo odmore.
Past #3: Delo in zasebnost se mešata. Urnik je raztegljiv, ves čas si dosegljiv.
“Seveda se doma meša delo s prostim časom, saj je tudi okolje pomešano – recimo: kuhinjska miza je zjutraj prostor družinskega zajtrka, nato pisarna, vmes prostor za malico ali kosilo, kmalu nato spet prostor, kjer otroci delajo domačo nalogo. Če to sprejmem, sem naredil že veliko, saj imam večjo prizanesljivost do sebe, hkrati pa normaliziram sinergijo med delom in družino,” je razložil Tomaž Ovsenik. Svetuje, da se vprašamo, kako vemo, kaj bi v službi naredili v osmih urah. Kdo nam delegira delo? “Če tega ne vem, lahko aktivno vstopim v odnos z nadrejenim in poizvem, kaj se od mene na določen dan pričakuje, kaj bo moj rezultat. Zato je koristno načrtovanje dela (to-do lista).”
Past #4: Izgubimo stik s sodelavci in z dogajanjem v pisarni.
Daleč od oči, daleč od srca, pravi pregovor. “Da se z nekom odtujiš, ni treba veliko, le odsotna morata biti drug od drugega. Več kot vzdržujemo odnosne komunikacije, manj je možnosti za odtujitev,” je povedal. “Vedeti moramo, da komunikacija v delovnih krogih poteka na dveh nivojih: procesno in odnosno. Prva je namenjena temu, da je delo opravljeno, druga skrbi za to, da so zadovoljene naše odnosne potrebe. Past dela od doma je, da pozabimo na odnosni del, saj si naloge pogosto razdelimo po elektronski pošti, ki predstavlja zelo osiromašen del odnosne komunikacije.”
Tomaž Ovsenik predlaga, da lahko za odnose skrbimo z namenskimi on-line sestanki oz. skupnimi kavami na daljavo. Takrat celotno srečanje namenimo zgolj našim odnosom in se ne pogovarjamo o delu. Vsak posameznik lahko dobi priložnost, da pove, kako se počuti, lahko pojamra, lahko se pohvali, kaj mu je uspelo … “Dobra stran spletnih srečanj je, da je vsak slišan, saj naenkrat lahko govori le ena oseba. Slaba stran pa je ta, da se zelo težko razvije spontan klepet, ki je eden od načinov preživljanja časa, saj tehnologija za zdaj še ne omogoča, da bi se ob hkratnem govorjenju več oseb lahko slišali.”
Kadar delamo hibridno, se pravi, da smo določene dni v tednu doma, določene pa v pisarni, kar je pogosta praksa, je priložnost za gradnjo odnosov v tem, da je v delovnem urniku, ko smo v pisarni, predviden čas za kavo, ko si vzamemo pol ure za pogovor. “Moja izkušnja s tem je pozitivna, saj se v tem času medsebojno uglasimo, zaradi česar delo in naše medsebojno sodelovanje teče veliko bolj uspešno.”
Tretja možnost, ki jo izkoriščajo v podjetju, kjer dela Tomaž, so aplikacije za medsebojno komunikacijo: “Imamo kanal, predviden samo za to, da s svojimi sodelavci delimo svoje uspehe, zadovoljstvo, zahvale, medsebojne pohvale ter podobno. Izkazalo se je za zelo pozitivno, saj s tem čutimo večjo povezanost med seboj.”
Past #5: Prevelika domačnost: med delom za službo še peremo, kuhamo, pospravljamo. In to v trenirki.
“Po mojem mnenju gre za vprašanje osebne odgovornosti do delodajalca in na drugi strani do družine. Nedavne razmere so ločevanje zasebnega od službenega močno porušile in prepletle obe področji. Medtem ko delam za službo, me pride eden od otrok vprašat, kako naj naredi domačo nalogo, drugi bi se z mano igral, vmes me kliče sodelavka, kako gre priprava ponudbe …,” je slikovito opisal Tomaž.
Poudari, da je tovrstno žongliranje v določenem obdobju lahko uspešno, če obstaja razumevanje na obeh straneh. “Vendar če se želim popoldne povsem odklopiti od službe, potem je nujno, da dopoldan svojo pozornost usmerim v službo. Opravki so lahko kot kratek odmor med delom ali jutranja priprava delovnega okolja, da se laže posvetim delu. Kar se pa tiče obleke, imam sam trenirko le redko oblečeno. Če se namreč za službo lepo oblečem, želim biti lepo urejen tudi za svojo ženo ali tudi takrat, ko delam od doma.”
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
