Ondan sem imel v službi podaljšano bivanje. Moja naloga je bila hkrati izziv in razlog za nekaj treme, tiste, ki te še malo spodbudi, da izpelješ bolje, ter morda tudi drobec živčnosti, da bo šlo vse po zamislih. Saj veste, vselej gre lahko kaj narobe. Ali pa veliko.
No, saj vam lahko razkrijem. 😉 Snemali smo posebno epizodo Moških skrivnosti z dvojčkoma Poslek. Ko sem svojo obveznost zadovoljno odkljukal, je z mojih ramen padlo kar nekaj bremena.
V pisarni sem bil sam, snel sem masko in jo položil ob računalnik. Pogled na uro mi je tedaj nedvoumno sporočil: ojoj, podvizati se bo treba na avtobus. Ekspresno sem spakiral računalnik in nekaj malenkosti, se podvizal po praznih hodnikih in se odpravil na bližnjo postajo. Na srečo sem bil še pravočasen, odprejo se vrata, moja zadrega pa se vsako sekundo potencira, ker maske ne najdem ne v desnem žepu, kjer jo imam ponavadi, ne v levem, ne v stranskem …
Ostala je na mizi. Voznik čaka trenutek, dva, nato mi pomigne, naj vstopim. Ko mu v najkrajšem mogočem stavku opišem zagato, seže v podpalubje svojega delovnega prostora, privleče ven vrečico z modrimi maskami in mi ponudi eno: “Izvolite.”
Tako me je rešil kakega polurnega postopanja po ne ravno prijetno toplem središču mesta na dan, ki je bil že tako ali tako predolg. Žal v tistem hipu nisem imel pri sebi niti primernega kovanca, ki bi ga na končni postaji moj dobrotnik lahko zamenjal za kavo. Ko sem se mu iskreno zahvalil, je le zamahnil z roko. Ne bi mu bilo treba podariti maske. Gladko in več kot upravičeno bi me lahko poslal z avtobusa. A je storil dobro delo v najbolj originalni izvedbi. Brez povratne usluge. Hvala, neznani prijatelj.
Prispevek je bil najprej objavljen v Glasu župnij Sostro in Javor.
