Aleteia logoAleteia logoAleteia
čet, 1. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Bi nosili pametni poročni prstan?

SMART RING

Shutterstock | Tikofff1

Feliciana Merino Escalera - objavljeno 24/02/22

Lansiranje pametnega poročnega prstana je sprožilo razpravo: kje je zaupanje, bistvena sestavina vsakega zakona?

Pred dnevi se je na družabnih omrežjih pojavila novica, da se nekatera podjetja ukvarjajo z razvojem tako imenovanih “pametnih prstanov”. Gre za nekakšen poročni prstan, ki bi nam med drugimi funkcijami omogočal, da v realnem času spremljamo celotno pot našega zakonca in kraje, ki jih je obiskal, ter njihovo lokacijo (če ga uporablja, jasno).

To ni nič novega. Obstaja na primer nešteto aplikacij za starševski nadzor, ki nam sporočajo, kje so naši najstniki, in nam omogočajo, da izvemo, ali imajo morda težave.

Obstajajo tudi aplikacije za sledenje in opazovanje lokacije, ki jih nekateri ljubosumni zakonci radi uporabljajo za primerjavo informacij, ki jih lahko zagotovijo njihovi partnerji, ko jim ne zaupajo. Google Zemljevidi že beležijo pot obiskanih krajev samo z vklopljenim mobilnim telefonom in aktivirano funkcijo lokacije.

Dokaz o zvestobi?

Ne da bi se spuščali v dejstvo, da je novica slaba viralna šala, nam tema omogoča, da spregovorimo o drugem veliko bolj zanimivem vprašanju: nadzor nad zakonci kot dokaz njihove zvestobe.

Uporaba tehnologije kot nadzornega mehanizma postaja vse bolj zaskrbljujoča z upoštevanjem sistemov za spremljanje aktivnosti in stikov na družbenih omrežjih, spletnega ustrahovanja, širjenja govoric in nadzora spletnih aktivnosti.

Kakšne posledice ima lahko nadzor nad zakoncema? Ali lahko delovanje drugega morda omejimo z našo željo, da bi njegovo življenje potekalo po naših smernicah? Ali bo drugi ravnal enako, če ve, da ga opazujejo?

Zaskrbljujoče je, da logiko zaupanja, ki je temelj vsake zakonske zveze, nadomesti logika suma. Zakramentalna logika po pogodbeni logiki. Drugega ne moremo videti kot dar niti ga prejeti v dar, saj je že pod sumom, da mu lahko spodleti, da nam lahko škodi, zato se je bolje zaščititi z izločanjem človeške drame trpljenja.

Na ta način vsak poskus nadzora naredi “nadzorovanega” krivega ali osumljenega, da je nadzorovan. Kdo bi se želel poročiti z nekom, ki nanj gleda sumničavo in ne kot darilo in večno obljubo?

Kako je mogoče, da je obljuba ljubezni in zvestobe, dana pred Bogom, na preizkušnji, nekakšen detektor laži, ki nam bo dal vedeti, ali naš zakonec laže – kajti jasno je, da smo mu zaupanje že odrekli? Ali je lahko zaupanje vrednota, ki jo je treba varovati, če ga postavimo na preizkušnjo?

Sprejmite svobodo ljubljene osebe

Resnica je, da se ne poročimo, “dokler nas drugi ne prevara”. Morda obljuba ljubezni, ki jo damo, ko se poročimo, pomeni sprejetje svobode drugega, četudi povzroča trpljenje, saj obljubimo, da bomo spoštovali njegovo svobodo, tudi ko lahko naredi največ škode. Ni večje škode kot tista, ki jo povzroči zloraba svobode drugega.

Laganje samemu sebi

Po drugi strani pa res verjamemo, da bo preizkus zvestobe, ki temelji na nadzoru ali vohunjenju, odstranil zlo iz človeškega srca, če se to ugnezdi v njem? Če hočeš, lahko vohuniš, če hočeš, lahko tudi lažeš, če hočeš, si lahko nezvest. Toda ne morete se izogniti posledicam, ki jih bo imela ta “brezplačna” izdaja v življenju tistega, ki vam je zaupal. Resnico lahko skrijete pred vsakim, vendar ne morete lagati sebi ali Bogu. Obstaja svoboda, a tudi vest in odpuščanje.

Zavedamo se, da je drugi skrivnost, ki ne bo izpolnila naše sreče in ki prav tako sodeluje kot mi in je z nami v odrešilni skrivnosti. Zaupanje je mogoče zlomiti, a ta pot do polnosti, katere znamenje je drugi, je napolnjena z upanjem, da Tisti, ki dela vse novo, pozna naša srca. Srce, ki ga nihče, niti najbolj zvest ali nezvest zakonec, ne sme ukrasti, soditi, slediti ali ukrotiti.

Samo Bog pozna globine našega srca in samo on ga nenehno ohranja, saj nas njegova neskončna ljubezen nikoli ne zapusti. Je edina ljubezen, ki nikoli ne izgine in je nikoli ni mogoče zlomiti.

Poroka: vera, upanje in zaupanje

Zaupanja v moža ali ženo ni mogoče zahtevati, prav tako ga ni mogoče najti v nobenem tehnološko naprednem poročnem prstanu ali Google Zemljevidih.

Zaupanje je rezultat svobode, ki se daje dan za dnem, da drugi skupaj z nami najde pot, ki vodi k odrešitvi. Vera je morda krhka, a upanje bo prestopilo svetove in s seboj vzelo drugi dve starejši sestri (vero in ljubezen). Upanje bo tisto, zaradi katerega bosta drugi dve hodili naprej, in tisto, zaradi katerega se bo ves svet vrtel.

Niti najnaprednejša tehnologija na svetu nas ne more okrepiti v tej gotovosti: ljubezen je edini vir zaupanja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
odnosiporokatehnologijazakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.