Telefonski klic v petek zvečer ji je “prinesel” službo, ki jo z veseljem opravlja še danes

Tina Opeka ima v sebi še vedno igrivo otroško energijo, ki včasih nepričakovano pride na plano, ko je v družbi svojih treh nečakinj in pri delu v vrtcu.

Najbolj presenetljivo na njej je, da rada preseneča s svojimi frizurami, saj pogosto menja barvo las in obliko pričeske. To in dejstvo, da prihaja iz Cerknice, ki je znana po pustnih karnevalih, verjetno pripomore k temu, da ima zelo rada pustni čas. Vsako leto se z veseljem našemi, preprost pustni kostum si izdela kar sama.

V družbi prijateljev se rada povzpne na kakšen hrib, v toplejših dneh gre na kolo, ki ji predstavlja predvsem čas zase, najbolj pa uživa na morju, kjer se čas zanjo ustavi in nima slabe vesti, ko zgolj leži na plaži in posluša zvoke narave.

Njena strast so še potovanja, ker spoznava nove kulture, vsa doživetja pa ovekoveči s fotografijami, ki jih razvije in shrani v albume. Domov vedno prinese tudi nove uhane, katerih ljubiteljica je. Tina se rada preda tudi ustvarjanju: decembra si sama izdela jaslice, rada kaj dobrega skuha, speče torte ali druge sladke dobrote, s katerimi koga obdari.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva? Nikoli nisem pomislila na to. Ko se zbudim, sem že takoj aktivna. Včasih že pred službo pospravim celo stanovanje. Vedno upam, da s tem početjem ne motim sosedov. Potrudim se, da sesalca ne vklopim pred sedmo uro. 😊

Zelo redko dan začnem z zajtrkom. Navadno si takrat, ko kje preberem, da je to priporočljivo, zadam cilj, da bom tudi sama dan začela zdravo, a žal hitro popustim. Raje malo dlje poležim in izpustim zajtrk. Mi je pa zelo pomembno, da med vožnjo do službe poslušam dobro glasbo. Nisem za poslušanje pogovornih oddaj, ampak za glasbo. Mogoče pa je to moj idealen začetek dneva. 😊 

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… mi pomaga pri samozavesti. Ko se uredim, sem prepričana, da bom zmogla vse. Takrat se počutim, kot da sem oblekla plašč superjunakinje. 😊 S tem, ko se uredim, se tudi izražam. Čas urejanja je v nekem smislu čas zame. Ob tem razmišljam, se spoznavam in planiram. Urejenosti pa ne dojemam le v smislu tega, da si v obleki in petkah. Moje dojemanje urejenosti je urejenost tudi v športnih in udobnih oblačilih. V službi delam z otroki in tam pridejo prav praktična in udobna oblačila. Tudi v teh oblačilih si lahko urejen.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Če dobro pomislim, sem se najbolj duhovno napolnila, ko sem se udeležila izobraževanja iz kateheze Dobrega pastirja za otroke od rojstva do treh let. Izobraževanje je potekalo na otoku Caldey Island v Združenem kraljestvu v deželi Wales. To je majhen britanski otok blizu Tenbyja, na katerem so nastanjeni cistercijanski menihi iz opatije Caldey.

Na tem čudovitem otoku sem imela priložnost biti en teden. Tu ni avtomobilov in internetne povezave na vsakem koraku (stalni prebivalci otoka so nam zaupali skrivnost, da je omrežje samo na vogalu ene klopi). Ko vzpostaviš internetno povezavo, pa ta deluje zelo omejeno. Vendar je kraj tako privlačen, da hitro spoznaš, da ne potrebuješ vseh teh sodobnih stvari. Tam so preproste sobe, skromna prehrana, nešteto možnosti za premišljevanje in čas za dolge sprehode. Imela sem priložnost, da sem se povezala s seboj in poiskala notranji mir.

Danes pa ta mir in odmik od vsakodnevnih obveznosti najdem, ko grem sama na sprehod po naši čudoviti naravi. Takrat si vzamem čas, da se pogovarjam z Njim o tem, kar me teži in obremenjuje.

Kako vas je vaša življenjska pot pripeljala v Angelin vrtec, ki je januarja obeležil 20 let obstoja?
Čisto po srečnem naključju. Končala sem študij in z njim se je zaključil tudi status študentskega dela, zato je bilo treba najti "pravo" zaposlitev. Ker diplome še nisem oddala, dela v smeri moje izobrazbe nisem iskala. Ker sem po srednješolski izobrazbi trgovka in ekonomski tehnik, sem pošiljala prošnje v trgovine. Poskusila pa sem iskati delo tudi v vrtcih, saj sem bila dolga leta skavtska voditeljica, v času študija pa sem izvajala plesne urice za predšolske otroke. Imela sem izkušnje dela z otroki. Pomembno mi je bilo, da najdem delo, da bom lahko bolj samostojna.

Klic s. Zorice, naj pridem na razgovor za delo, sem prejela v petek ob desetih zvečer. Tega nikoli ne bom pozabila. Prepričana sem bila, da je neznana številka, ki se je izpisala na telefonu, pomota oz. da se kdo šali. Skoraj se ne bi oglasila. Danes mi ni žal, da sem se. Dobila sem delo za tri mesece, saj je bilo le za nadomeščanje daljše odsotnosti. Vmes se je delo prekinilo. Drugič pa sem klic iz vrtca prejela, ko sem se peljala na faks, da bi oddala diplomsko nalogo. Tudi takrat je šlo za nadomeščanje, a sem si rekla, da sprejmem. Prav je, da sem. Danes sem še vedno tu.

Sem pa preizkusila skoraj vsa delovna mesta v našem vrtcu. Bila sem gospodinja, pomočnica vzgojiteljice, vzgojiteljica in danes ravnateljica. Šla sem po stopničkah, kot vedno … tudi moje izobraževanje je potekalo tako. Pa tisto o srečnem naključju … mogoče ni čisto tako. Dedkova sestra je bila uršulinka, predvidevam, da mi je ona, ki je pri Njemu, to delo izprosila. 😊

4. Pravijo, da se vzgoja začne v družini. Kakšno vlogo pa ima pri tem vrtec, v katerem otrok preživi precejšen del dneva?
Vrtec ima pomembno vlogo, saj otroci svoj aktivni čas dneva preživijo v njem. V vrtcu otrokom omogočamo različne dejavnosti, ki razvijajo njegove sposobnosti in zadovoljijo njegova zanimanja. V dopoldanskem delu poteka učenje in delo z materiali, sledijo rajalne in druge igre na črti, igra tišine, kosilo, počitek in igra na igrišču. Upošteva se otrokov naravni ritem in potreba po umirjenem, stalnem in varnem okolju.

Velik poudarek je na spodbujanju samostojnosti. Pristop montessori, na katerem temelji delo v našem vrtcu, je predvsem učenje za življenje po načelu pomagaj mi, da naredim sam. Vzgojitelji otrokom pomagajo, da naredijo sami, kar le zmorejo. Doma se zgodi, da starši hitro naredijo kaj namesto otroka. V vrtcu imamo dovolj časa, da lahko otroka spodbudimo, da naredi sam.

Moram pa poudariti, da je vrtec staršem predvsem pomoč, da opravijo svoje delovne obveznosti, in podpora pri vzgoji. Tudi starši so tisti, ki morajo delati na vzgoji svojih otrok. Samo vrtec tega ne more. Pomembno je druženje, povezovanje in sodelovanje med vsemi udeleženci v vzgojnem procesu: otroki, vzgojitelji, starši. Predvsem zato je pomembno, da tudi starši v nekem delu dneva namenijo svojo pozornost otroku. Pomembno je, da se v tistem času v celoti posvetijo otroku. To je lahko že ob opravljanju vsakodnevnih opravil, kot je pomivanje posode. Vključijo naj ga v delo, ki ga opravljajo.

5. Na kakšne načine v Angelinem vrtcu krepite otrokovo samostojnost in individualnost, hkrati pa empatijo do drugega?
V našem vrtcu je najpomembnejša naloga odraslega, da pripravi primerno okolje za otroka in hkrati tudi sebe na delo, da bo otroku lahko dober zgled. Z vsem tem omogočimo otroku izgradnjo sebe. Maria Montessori je v eni od svojih knjig zapisala, da je "nemogoče biti svoboden, brez da si samostojen. V cilju samostojnosti je potrebno voditi otroka od zgodnjega otroštva". Da lahko to dosežemo, moramo pripraviti okolje za svobodno aktivnost otroka. Svoboda je torej potrebna, da lahko posluša svojega notranjega vodiča za njemu pomembne poteze, akcije, dejanja in izbire. Kratenje te svobode je onemogočanje osebnega razvoja otroka.

Del montessori okolja pa je tudi individualno delo. Pomembno je stalno delovanje otroka, ki se osredotoča na eno samo delo. Otroku se navadno prebudi globoko in spontano zanimanje za neko delo v okolju, ki mu to omogoča. Ob tem lahko otroka vidimo kot individualnega posameznika, vendar ni tako, saj se otroci med seboj ločijo po izraženi pozornosti. V skupini so otroci različne starosti, zato jih stvari pritegnejo v različnih obdobjih. Ob upoštevanju priprave okolja za svobodno aktivnost in omogočanju razvoja skritih notranjih vodnikov otroka pomagamo otroku, da razvija čustvene sposobnosti, kot so spontana disciplina, stalno in srečno delo, občutek za pomoč drugemu in sočutje.

Zelo lepo je videti, ko si že zelo majhni otroci pomagajo med seboj in opazijo stisko drugega (npr. otrok joka in ga drugi pride objet). Vse to pa pride tudi z zgledom odraslega, saj nas otroci zelo dobro posnemajo. Najbolj neverjeten vidik otroka je ta, da je tih in oster opazovalec, ki vidi stvari, ki si jih mi ne moremo predstavljati, da jih je res videl.

6. V svojem diplomskem delu ste se pred leti ukvarjali z vplivom skavtske organizacije na preživljanje prostega časa. Katere prednosti prinaša udejstvovanje pri skavtih?
Veliko prednosti. Meni je udejstvovanje pri skavtih dalo ogromno. To je organizacija, ki mlademu človeku da možnosti, da razvija svoje sposobnosti. Velikokrat tudi tiste, za katere še ne veš, da jih imaš. Ne vem, če sem bila že polnoletna, ko sem morala organizirati prvi poletni tabor za otroke, stare od 8 do 10 let.

Vse si moral narediti sam s svojimi sovoditelji. Ni bilo odraslega, da bi ti pri tem pomagal. Moral si načrtovati potek poti, planirati dejavnosti, rezervirati avtobus, se dogovoriti za oglede itd. Še danes večkrat pomislim na to, da so nam naši starši in starši otrok, ki so bili v naši skupini ter gospod župnik zelo zaupali. Hvala jim, saj sem s tem pridobila veščine, ki mi danes pridejo pri mojem delu zelo prav. Otroke moramo spodbujati, da se vključijo v takšne organizacije. Pomembno pa je, da postanejo tudi aktivni člani v njih.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Nekako se mi zdi, da moja preizkušnja poteka ravno v tem trenutku. Na zunaj deluje moj svet zelo idealen in popoln. Imam dobro službo in predvsem odlične sodelavke, ki se znamo sprejemati in podpirati tudi v svoji drugačnosti. Imam svoje stanovanje in vikend na morju v hrvaški Istri. Imam prijatelje, s katerimi lahko preživljam proste dneve in doživljam nepozabne trenutke. Imam starše in brate, ki me podpirajo v tem, kar počnem. Nimam pa tistega, kar sem si kot majhna punčka predstavljala, da bom imela. Nimam partnerja in otrok, ki bi se skupaj z menoj veselili ob mojih uspehih.

Sedaj sem v obdobju, ko moram to nekako sprejeti in iti naprej. To ni najbolj enostavno povedati na glas, a se mi zdi, da je potrebno tudi za vse tiste, ki so v taki situaciji, kot sem sama. Predvsem se moram sprejeti in spoznati dejstvo, da z menoj ni nič narobe. Naj poudarim, da je to lažje izreči, kot sprejeti in ponotranjiti.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Pogosto se takrat spomnim na misel Alberta Einsteina: Življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati. Ko si v taki situaciji, je najbolj nevarno, da se ustaviš, obsediš. Moraš se dvigniti in iti naprej, nekam boš gotovo prišel. Mogoče ne na načrtovani cilj, a gotovo prideš tja, kjer ti je v danem trenutku namenjeno. Mene moja "vožnja s kolesom" gotovo ni pripeljala do načrtovanih ciljev, zato spoznavam, da mogoče načrtovanje ni zame, da se moram prepustiti "vožnji" življenja. 😊

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Nisem oseba, ki bi imela neke posebne rituale, vsaj tako se mi zdi. Tako kot zjutraj, ko dan enostavno začnem, ga tudi zaključim. To je sedaj verjetno zvenelo, da se uležem in zaspim, no, pa ni čisto tako. Res fino bi bilo, da bi bila ena tistih srečnic, ki se uleže in zaspi. 😊

Je pa včasih večer čas za branje kakšne dobre knjige. Rada imam avtobiografske romane s socialno tematiko in kriminalke. V knjigi se mora dogajati, ob njej moram razmišljati. Se je že zgodilo, da zaradi knjige sploh nisem zaspala, saj sem jo morala na vsak način prebrati do konca. Naslednji dan je bil malo naporen, a me to ne ustavi, da se ne bi še kdaj zgodilo.

Rada pogledam tudi nanizanke ali filme. Tu pa imam po napornem dnevu rada bolj sproščeno tematiko. Kaj je narobe z nanizankami o gasilcih in zdravnikih ter romantičnimi komedijami in božičnimi filmi? Verjetno jih vsi gledamo, samo večina jih tega ne prizna. 😊

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… smo vsestranske. Marsikaj znamo in zmoremo, čeprav nam v družbi tega še ne priznajo popolnoma. Še vedno, ko kaj predlagamo, moški preverijo, če je naš predlog res izvedljiv. Me pa potrpežljivo počakamo in ne komentiramo na glas "Saj sem ti rekla". To ostane med nami, med ženskami. Lahko smo podpora in zaupanje. Vse pa hočemo biti v navdih in navdihnjene od drugih, saj brez tega nimamo ničesar.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.