Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 4. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Dan, ko je Tilen Artač med intervjujem hodil po rokah in razkril “kariero” pritrkovalca

tilen artac

TINA MARTINEC SELAN

Rok Škrlep - Lojze Grčman - objavljeno 26/02/22

Tilen Artač, kot ga še niste videli

Kaj bi ga sploh podrobneje predstavljali, saj ga vsi poznate! Akademski glasbenik, violončelist, komik, imitator, televizijski voditelj … Tilen Artač! Ob gostovanju v oddaji Reflektor je razkril, da je bil več kot 20 let tudi pritrkovalec, in zaigral na zvončke. Povsem “mimogrede” pa pokazal še en svoj talent – hojo po rokah. Pogovor, ob katerem smo se neizmerno zabavali. Vsaj delček tega vam privoščimo tudi ob branju.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Slovenija je tako razdeljena, razcepljena. Kako težko je delati politično satiro, kot jo delate v oddaji Kaj dogaja?
Trudimo se, da ne bi bili žaljivi in vulgarni. Vsako stvar, ki nam pade v oči, bi radi obrnili na pozitivno. To je bistvo. Seveda poleg tega poveš še neko resnico, moraš nastaviti ogledalo družbi, to je bistvo satire. Bognedaj pa, da bi hotel predavati in se kregati. Res pa je, da ljudje v dobi spleta in komentarjev zelo radi kaj očitajo. Velikokrat “fašemo” razne komentarje, tudi na osebni ravni. Navsezadnje se tega navadiš. Bognedaj, da bi si jemal k srcu, tudi preberem ne vsega. Nekaj tega je vedno, ampak tako je.

Vsem ljudem tako ali tako ne moreš ustreči.
Ljudje so občutljivi. Pred časom so na primer Petra Prevca napadali, zdaj pa je dobil kolajno in so vsi srečni. Oziroma nekateri žalostni, ker ne morejo kritizirati. 🙂 To je njihov problem, ne naš.

6-4.png

Najlažje je ocenjevati iz udobnih naslonjačev. Za to sva se danes tudi midva odločila za to, kar priznavava. 🙂 Se ti je že kdaj zgodilo, da je kdo imitiral tebe?
To bi zelo rad videl. Ker vem, kaj to pomeni. Ko nekoga imitiram, ne gre le za glas. Malo veš, o čem ta oseba razmišlja. Če bi nekdo mene zadel pri imitaciji, bi imel zanj res veliko vprašanj. 🙂

Imaš veliko talentov. Tudi kakega, za katerega še ne vemo?
Kot otrok sem znal hoditi po rokah, recimo po dvorišču in hodniku. Zdaj nisem že nekaj let, a mislim, da bi šlo … Ti se le umakni, da ne poškodujem še tebe, če že sebe. 🙂

Tilnovo hojo po rokah si lahko ogledate od 25. minute naprej, seveda pa vabljeni tudi k ogledu celotne epizode.

Imaš še kak talent?
Glasba je moja izobrazba in talent. Sem pa oboje pretopil v zelo zanimivo stvar. Pritrkovalec je bil že moj oče. Ko sem bil prvič v zvoniku, sem bil star kaki dve leti. Pozneje sem začel pritrkavati, kjer sem uporabljal znanje, ki sem ga pridobil v glasbeni šoli in na akademiji. Pritrkovalec na Brezovici sem bil – po srcu sem še vedno – več kot 20 let, morda celo 25.

Naslednjo oddajo bi morala posneti v zvoniku …
Obvezno! Pritrkavanje je povezano s praznovanjem, a je tudi terapija. Jaz sem se vedno hotel postaviti okrog največjega zvona, ki je dajal takt. Vedel sem, kako daleč bo šel zvon. Ko pride vsa ta gmota brona tebi povsem do obraza, te vsega strese. Imel sem veliko smisla za pritrkavanje. V brezoviškem zvoniku je na primer pritrkavala tudi flavtiska Irena Grafenauer, tudi klarinetist Mate Bekavac.

Imaš še kakšno pritrkovalsko anekdoto na zalogi?
Nekoč smo šli pritrkavat v Avstrijo, kjer tega ne poznajo. Ljudje na bližnji cesti so ustavljali avtomobile, izstopali iz njih, ker niso vedeli, kaj se dogaja. Pri nas je to tradicija, povsod drugod pa ne. To mi je totalno dogajalo! Praznike zaradi pritrkavanja doživljaš drugače, bolj si aktiven.

Kdaj se je sploh začela tvoja zgodba z imitiranjem?
Kot otrok sem občudoval Saša Hribarja kot imitatorja, radijskega voditelja. Začel sem imitirati like, ki jih je imel on. Potem se je oddaji pridružil Jure Mastnak. Tudi njegove like sem imitiral in tudi Šarčeve. V tretjem letniku gimnazije sva z Juretom Godlerjem na provokacijo neke zelo luštne sošolke sprejela izziv in se prijavila v rubriko Pet minut slave v oddaji TLP. Napisala sva scenarij, se ga naučila do besede natančno in šla tja. Hribarja sva srečala na hodniku. Gledal sem ga z odprtimi očmi in usti, nič nisem mogel reči. Rekel nama je samo: “Fanta, če vaju zanima, pridita v petek na oddajo radia Ga Ga. Čao!” In je šel.

Tam pa ni bilo scenarijev …
Spomnim se, da je bil pogoj za nastopanje to, da naštudiram nekatere like. In sem jih naredil. Eden prvih je bil Zlatko Zahovič, pozneje je prišla psihologinja Ifigenija. Zelo simpatičen lik, ki še vedno živi. To je res bila moja psihologinja iz osnovne šole.

Zdaj ljudje gledajo tebe z očmi, kot si ti gledal Saša Hribarja?
Mislim, da ljudje radi gledajo našo oddajo. Greš po cesti. Nekajkrat se mi je že zgodilo kaj podobnega … Mlajši fant s torbo: “Ste vi Tilen Artač?” Sem. “Zelo rad gledam vašo oddajo.” Hvala! To mi pomeni največ. Ali pa me ogovori kaka starejša gospa. Tako vidim, da nasmejim ljudi, jih spravim v dobro voljo, jih razbremenim. Navsezadnje je to poslanstvo komikov. Da pretopimo resnost, stvari, ki niso vse pozitivne, v pozitivne.

Kaj dogaja? Mnogo!


26. februarja se začenja nova sezona oddaje Kaj dogaja, Tilnova sovoditeljica bo Alenka Marinč. “Lahko bova kaj pokomentirala, se pošalila, pokramljala. Doslej je sodelovala v skečih, odlično smo se ujeli, skupaj sva delala tudi silvestrsko oddajo. Naredili smo ekipo piscev in igralcev, v kateri se odlično razumemo. Vsak natančno ve, kaj je njegova naloga in kaj se od njega pričakuje. To se opazi na oddaji. Sreča je, da se poklopi vse to,” je hvaležen Tilen.

Si kdaj štel, koliko ljudi si imitiral?
Štejem ne. Vem pa, da je bilo Malih teras v oddaji Kaj dogaja že čez sto. To je okrog sto likov v pevskih imitacijah, ker smo nekatere ponavljali. Govornih pa bi si upal reči, da je okrog 40 ali 50. Nekateri liki niso več tako aktualni, damo jih na stran, zapremo v zamrzovalnik. Nekaterih tudi ni več med nami. Res pa je, da se s temi stvarmi ukvarjam že 18 let. Na radio Ga Ga sem prišel, še preden sem bil polnoleten.

Se je pojavil kak lik, za katerega si si rekel, da ni možnosti, da bi ga naštudiral?
Ne, so pa bile tiste imitacije slabše. Nikoli pa ne doživim tega, da bi nekoga rad imitiral, a ga ne morem. Vedno se lotim imitirati človeka, ki mi je zanimiv, simpatičen, ki ga imam rad, ki nekaj vzbudi v meni. V svetu imitacije se zgodi ljubezen na prvi pogled.

Imaš veselje tudi pri imitiranju mlačnih likov?
Tudi takšnih se moramo lotiti. Ko je nek lik zelo priljubljen, mi v oddaji reče ekipa: “Artač, zdaj pa takole. Naštudiraj ga, ker ga potrebujemo.” Zgodilo se je, da so napravili že lasuljo, jaz pa te osebe še nisem znal imitirati. Rekli so mi: “Lasulja je nared, zdaj čakamo le še tebe.” In sem ga začel imitirati, bilo je super. Ta lik pa se je ostrigel čez en teden. To je bil Luka Mesec. 🙂 Podobno se je začel česati kot jaz.

Koliko časa ponavadi potrebuješ, da naštudiraš lik?
Mesca sem v dvajsetih minutah. Zelo je pomagalo, da so mi dali obleke, podobne njegovim, lasuljo, masko. Na videz sem mu postal podoben. Nekoliko sem se vživel vanj in ga naštudiral. Z nekaterimi se moram malce bolj potruditi. Nisem tip imitatorja, ki bi se opazoval pred ogledalom ali gledal posnetke. Lik začutiš. Zgodilo se je, da sem pri določenih likih začel uporabljati neke besede, a jaz sploh nisem vedel, da jih on tudi. To sem ugotovil šele naknadno. Imel sem ga na sumu, da me imitira on. 🙂

Če znaš motivirati na pravi način, so otroci danes zelo brihtni, dojemljivi. Znajo pokazati resnost in odgovornost. S poučevanjem imam zelo dobre izkušnje.

Začel si v glasbenih vodah, nato je prišel radio, zdaj še televizija. Katero področje te najbolj izpolnjuje?
Vsa. Še kot otrok sem se zelo resno ukvarjal z glasbo. Pozneje sem jo šel študirat na akademijo v Zagreb k zelo dobremu profesorju. Veliko smo igrali in koncertirali po vsej Evropi. Vadili smo vse dneve. Violončelo je bil moj način življenja do 17. leta.  Bil sem kar nadarjen in tudi priden. To je kot v športu: če ne vadiš vsak dan, nima smisla. Zdaj nisem več tako aktiven.

Potem se je zgodil moment, ko sem spoznal, da lahko grem v radijske in televizijske vode. To je pomenilo določen šok za starše, saj so vame kot glasbenika veliko vlagali. A potem so videli, da se tudi tam dobro počutim, da me veseli. Edini pogoj je bil diploma. 🙂 To sem napravil že zdavnaj.

Mini pogled v prihodnost?
Na radiu sem se “rodil” v slovenski medijski prostor. Pravijo, da če se na radiu rodiš, ti je radio dom. Tako nacionalni radio tudi dojemam. Vzporedno sem delal tudi na TV v raznih oddajah, a je radio ostal dom. Odkar pa sem stopil v čevlje voditelja, me je televizija začela še bolj zanimati. Dobro se počutim tudi tam. Všeč mi je, da je še ogromno stvari, ki se jih moram naučiti, usvojiti, ki mi jih morajo povedati. Veselim se nove sezone. Povsod se dobro počutim, v tem trenutku pa je največ osredotočenosti na televiziji.

Tags:
intervjuOddaja Reflektor
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.