Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu “kdo bo koga”, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče; o svetu, v katerem je mogoče izbirati zgolj to, na katero stran se bomo postavili.
Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, a drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti.
Povprečnost
Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti, o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast.
Povprečnost nekega človeka je v tem, da se noče spreminjati, čeprav ve, da bi se moral, povejmo po svetopisemsko, da v svojem srcu zakrkne (2 Mz 8,28). Da ne sega čez samega sebe, da presliši “dar zdravega nemira”, kakor temu pravi papež Frančišek, in se ne ravna več po glasu svoje vesti, temveč po glasu prikladnosti, ugajanja splošnim družbenim pričakovanjem oz. načinom ravnanja. Povprečen človek dela, kakor “delajo vsi”, in ravno zato ne razmišlja več, ali je to prav ali narobe.
Za precej udobno rešitev gre, zato je povprečnost tako zelo priljubljena, celo domača. S tem ko se potopimo v družbeno anonimnost, se izognemo nepotrebnim vprašanjem in kritikam, tudi tistim znotraj nas, ali res delamo prav. In se nam zdi, da smo čisto dobri ljudje.
Napor
V to zaspano lažno zadovoljnost s samim seboj udari Jezus z besedo “pa”, ki izraža krščansko drugačnost: “Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali” (Lk 6,35). Razlika, ki jo zahteva od tistih, ki želijo hoditi za njim, je torej v naporu. Narediti nekaj več od tega, kar “delajo vsi”, narediti nekaj drugače, kot nas sili udobje.
Vendar se ta napor ne more roditi iz človekovih sposobnosti, niti na podlagi odločitve, da bi bili boljši od drugih, taki poskusi se vedno slabo končajo: ali se ima potem človek za večvrednega ali pa se počuti kakor nekdo, s katerim lahko vsak ravna, kakor se mu zazdi.
Edina pot do drugačnosti je v tem, da se učenci zavedajo, kdo pravzaprav so – sinovi Najvišjega namreč, na tem dejstvu Jezus utemelji naročila svojim učencem. On pa “je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih” (Lk 6,35). In ker je on tak do nas, smo njegovi sinovi tedaj, ko smo sami takšni tudi do drugih. Zaradi njega, ker je on takšen do nas, kot Oče vendar. In v tem je tisti napor, ki lahko prinese spremembe, da spoznamo, da nas ima rad, tudi ko si tega ne zaslužimo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 7.
