Nataša Rupena je žena in mama treh otrok. Z možem Ervinom sta že pričevala o svoji izkušnji spreobrnjenja in življenju njihove družine. Tokrat je Nataša, ki občasno piše tudi za Aleteio, spregovorila o izkušnji izgorelosti in duhovnem boju. Trnovo dvoletno pot je opisala v knjigi Vsega hudega – reši nas, o Gospod. V njej je na enem mestu zbrala tudi pomembno znanje, ki se povezuje s preizkušnjo in je lahko v veliko pomoč vsem, ki so se znašli v podobni situaciji.
Ne le izgorelost, doletela vas je tudi težka duhovna preizkušnja. Kako ste začutili, da v vaše življenje posega hudi duh?
Izgorelost ni samo telesna, je psihofizična. Prav tako gre za duševno obolelost, ki se je pri meni kazala kot precej huda anksioznost s specifičnimi simptomi. Obležala sem duševno, telesno in duhovno popolnoma iztrošena, izčrpana. Vsa ta tri področja so zahtevala svojo nego, pozornost in ozdravljenje. Sem spreobrnjenka in delovanje hudega duha je prišlo skupaj s spreobrnjenjem. Zame je to nekaj popolnoma naravnega.
Konkretno v tej situaciji sem uspela ločiti med fizičnim in psihičnim. Določene stvari niso sodile nikamor in so se pri meni kazale kot grozno duhovno mučenje. Tako sem vedela, da je tukaj hudi duh pristavil svoj lonček. Vstopil je na šibki točki.
Vpliv duhovnega se je močno poznal na mojem psihičnem in telesnem zdravju. Nisem mogla razmišljati, imela sem občutek megle v glavi, neprestano mi je piskalo v ušesih in tudi nisem mogla normalno hoditi. Hudi duh deluje na podlagi božjega dopuščenja.
Ne smemo misliti, da smo takrat, ko ima hudi duh moč nad nami, popolnoma zapuščeni od Boga.
Pri meni je bilo en kup nagovorov, v smislu, da bom vsak čas umrla, da se mi bo zmešalo, tudi strahovi, da bom zapadla v popolno temo in bom padla v oblast temnega in praznega niča. To me je zelo mučilo. Tudi ob branju Svetega pisma sem čutila tak nemir v notranjosti, da nisem mogla zdržati. V tem stanju nisem vedela, česa bi se konkretno oprijela, razen tega, da sem izgovarjala Jezusovo ime.
Kaj ste doživljali v obdobju, ko ste bili dlje časa priklenjeni na posteljo, življenje (na primer odraščanje otrok) pa je teklo naprej?
V stanju bolezni in trpljenja sem bila popolnoma odrezana od vsega zunanjega dogajanja. To je bila zame puščava, v katero me je Bog potisnil in v kateri mi je hotel nekaj sporočiti. Osredotočena sem bila nase, na svoje doživljanje, tudi na prizadevanja, da bom bolje in bom ozdravela.
Otrokom sem popolnoma zaupala. Videla sem, da rastejo, da gre njihovo življenje naprej. Mož je zanje krasno poskrbel. Navadili so se, da ne morem sama po stopnicah, pomagali so mi. Naše druženje ni bilo v kuhinji za mizo, kjer se običajno zbiramo, niti nismo hodili na sprehode, ampak je bilo zbirališče moja postelja. Tudi tam smo se družili zelo omejeno, ker nisem prenašala niti zvočnih niti vidnih impulzov, potrebovala sem mir in temo.
Prej sem bila vedno v družbi, vodila sem skupnosti in srečanja, vedno sem bila na voljo in v drži pomoči, ker sem se s tem tudi poklicno ukvarjala. Ko sem poniknila, me nihče več ni iskal. Če pogledam nazaj, vidim, kako žalostno je, ko ti ostane samo družina, terapevt in mogoče kakšen prijatelj oz. molivec, ampak saj v bistvu nisem bila sposobna odnosov.
Gotovo ste Jezusa spraševali, zakaj je to doletelo ravno vas. Kakšen je bil njegov odgovor?
Spraševala sem ga v solzah in trpljenju. Zdelo se mi je, da sem živela Bogu všečno življenje s tem, ko sem živela zakramentalno, si prizadevala za dobro, opravljala sem svoj poklic, imela sem spovednika, duhovnega spremljevalca. Nisem mogla razumeti, zakaj bi se mi to zgodilo, ko pa je bilo v moje življenje že vloženega toliko prizadevanja.
Jezusov odgovor se je kazal skozi to, da me je negoval in ljubkoval v tem težkem obdobju. To sem občutila z milostmi, ki so se mi dogajale navznoter, in tudi spoznanji, ki so mi bila dana. Njegov odgovor je bil večplasten, cilj pa, da me ozdravi in iz mene naredi novega človeka, ki bo njemu v slavo in čast. Očitno me je življenje zaradi notranjih ran in zunanjih dogajanj pripeljalo do tolikšnih stisk, da sem izgubila pristen stik s seboj in tudi s svojim poslanstvom. Poleg ljubezni je njegov odgovor preobrazba, ki jo je naredil v meni v teh dveh letih.
O notranjih stiskah ni vedno najlažje govoriti. Na koga ste se obrnili vi?
Značilno za “izgorelce” je, da takoj naredimo bojni plan, kako bomo okrevali. Jaz sem si takoj naredila seznam oseb, pri katerih lahko dobim določeno podporo. Prvi je bil gotovo mož. On je moj prvi zaupnik in tisti, ki me najbolj pozna. Prvi je videl, da se z mano nekaj dogaja. Predlagal mi je, naj bom pol leta doma in si odpočijem. Poiskala sem si psihoterapevtko, zaradi anksioznosti psihiatrinjo, pa spovednika, duhovno spremljevalko …
Potrebovala sem tudi mesec in pol, da sem nekomu napisala mail, da ga potrebujem. Poleg omenjenih je bil tu še dober znanec, ki me je večkrat poklical, ko je začutil, da sem v stiski. Spremljal me je z molitvijo, kar je neprecenljivo. Dal mi je “dovoljenje”, da se zjočem. “Vem, da je težko,” me je tolažil.
Po bližnjih me je Bog ohranjal pri življenju, me razvajal in “cartal” še naprej. Na začetku in na konca seznama je bila še ena meni zelo ljuba oseba: Jezus.
Kakšno zdravilno moč je imel v vašem primeru eksorcizem? Se ga po vašem mnenju dandanes premalo poslužujemo?
Takoj mi je šlo na bolje. Po prvem srečanju sem spet lahko hodila. Nisem bila pri eksorcistu samo enkrat. Na več plasteh se je pokazalo, kako je Bog skozi eksorcizme čistil posamezna področja. V naslednjih tednih okrevanja je šlo vsak dan na bolje.
Ne morem reči, ali se ga premalo poslužujemo. Vidim pa, da se ga velikokrat poslužujejo ljudje, ki ga sploh ne potrebujejo, in premalokrat se ga poslužujejo tisti, ki ga res potrebujejo. Tukaj vidim težavo v napačnem razumevanju, kaj eksorcizem je. Ljudje so do te resničnosti naše vere še vedno zadržani. To je na neki način tudi zvitost hudega duha, ki osebi da občutek, da pretirava, vlije strah, kaj bodo drugi rekli, pa da sploh ne obstaja … Ena največjih prevar je, da hudi duh sploh ne obstaja. Hudi duh je padli angel in njemu so ostale vse lastnosti duhovnega bitja. To pomeni, da vidi dlje kot mi, da pozna naše šibke točke in nas hoče obvladati in iztrgati iz božje milosti. Zna se zelo dobro skriti. Ignacij Lojolski ga imenuje skrivni ljubimec.
Toda moramo vedeti, da eksorcizem ni nekaj avtomatičnega, kar se zgodi brez našega privoljenja. Zgodi se na veri Cerkve, z Jezusovo močjo in oblastjo in s človeškim privoljenjem – da se jaz odpovem temu duhu, ki me muči, napaja. Tu je skritega še in še sodelovanja človeka in je za marsikoga tudi zelo naporno.
Do zdravljenja ste pristopili celostno, med drugim ste šli tudi skozi dolg proces življenjskega odpuščanja. Zakaj tega vidika ne smemo zanemariti?
Odpuščanje je naša življenjska naloga in poklicanost. Ne smemo ga zanemariti, ker je tako naročil Jezus. Tudi v očenašu molimo: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom. Bog nam bo odpustil glede na to, koliko smo mi velikodušni pri odpuščanju. Prvi razlog je torej čisto svetopisemski.
Odpuščanje je name delovalo izjemno zdravilno. Zame je bilo to osvobajanje notranjih bremen, ker me je nekdo ranil, ker sem jaz nekoga ranila in ker nisem znala iti čez določene dogodke v življenju. Odpuščanje je bilo tisto, ki je v moje življenje in v mojo notranjost prineslo nepopisen mir. Kako je lepo, da grem nekam, kamor sem prej vstopala v zadregi, z nelagodjem, kamor grem lahko popolnoma pomirjena, pripravljena, da mi bo morda človek, s katerim se srečam, lahko rekel karkoli. V odnosu je skoraj nemogoče, da neki dogodek, ki je drugega zaznamoval, mene ni zaznamoval. Odpuščanje je zato tako večplastno. Odpuščam sebi, njemu, odpuščam tudi Bogu, ker je dopustil, da me je neki človek, ki je nepopoln v svoji ljubezni, ranil.
Moram reči, da sem se že pred izgorelostjo podala na to pot odpuščanja. Mesece prej sem molila molitev, v kateri sem omenjala vse, s katerimi sem se kdajkoli srečevala. Takrat ni prišlo do nobenega posebnega procesa. Šele ko sem resnično odpuščala, je v moji nemoči prišla tudi milost odpuščanja. Tudi odpuščanje je namreč milost in božji dar, čeprav prvi korak k odpuščanju naredimo z našo voljo.
Kako danes z razdalje gledate na vse, kar ste morali prestati, da ste se na neki način osvobodili in dosegli polnost življenja?
To je bil res krut božji poseg v moje domišljijsko urejeno življenje, predvsem pa je bila to velika preobrazba. Ni bilo niti malo prijetno, bilo je neskončno težko, ampak če bi mi Bog rekel, da me želi še enkrat popeljati skozi ta proces, ker mi želi podariti še več miru in še bolj polno življenje, bi rekla: tukaj sem. To veliko pove.
Na to gledam kot na preoblikovanje, Bog me je hotel preoblikovati, ozdraviti, osvoboditi vseh navezanosti, notranjih vzorcev, ki očitno niso bili v njegovem načrtu. Polnost življenja je zame mir in sprejeti, kar življenje prinaša, ker ni vedno lahko. Naše prečiščevanje gre skozi vzpone in padce, skozi trenutke milosti in skozi trenutke preizkušenj. Vse, kar se nam dogaja v življenju, moramo sprejeti. Ne kot kazen, ne kot nekaj nepremostljivega, ampak z zaupanjem.
Bog nas želi imeti za svoje, hoče, da mu popolnoma pripadamo. Kakršnokoli preizkušnjo nam da, nam jo da zato, da bi bili bolj njegovi. V vsaki stvari moramo imeti veliko poguma, zaupanja in biti pripravljeni izgubiti svoje življenje, da bi ga našli v izobilju in polnosti.
