Svetniki, ki jih plameni ognja niso poškodovali

Odpornost telesa na ogenj je izjemen pojav, ki so ga opazili pri mnogih svetnikih Katoliške cerkve. Postopki beatifikacije in kanonizacije so polni pričevanj primerov svetnikov, ki kljub stiku kože z živim plamenom ali vročim premogom niso utrpeli opeklin.

Preberite še:Kratek vodnik o tem, kako prepoznati slavne svetnike po njihovih atributih

Slavna zavetnica Italije je bila v trenutkih mistične ekstaze popolnoma odporna na ogenj. Kot piše britanska redovnica Francis Raphael Drane:

Katarina je stala ob ognju v kuhinji in obračala raženj, ko je doživela ekstazo. Njene spremljevalke so se odpravile večerjat. Nato se je sestra Liza vrnila v kuhinjo in začela kričati. Katarina je, še vedno v ekstazi, padla v ogenj. Liza jo je potegnila iz ognja, prepričana, da se je močno opekla. Katarina pa je ostala nedotaknjena, kot tudi njena oblačila, ki niso niti dišala po zažganem.

Preberite še:7 navdihujočih navedkov sv. Katarine Sienske o poti, ki vodi v nebesa

Leta 1848 se je Bernardki pri štirinajstih letih osemnajstkrat prikazala Marija v skalni votlini Massabiele v Lurdu v Franciji. Izkazalo se je, da je imela med temi prikazovanji tudi dar negorljivosti. Primer je opisal francoski zdravnik, ki je opazoval deklico med videnji. Bernardka je klečala v ekstazi pred naslednjim prikazovanjem.

Nenadoma se je prižgana sveča v njeni desni roki nagnila proti njeni levi, ki je držala rožni venec. Plamen je obliznil prste. Ljudje, ki so stali v bližini, so prihiteli na pomoč, vendar jih je zdravnik odrinil. Pogledal je na uro in pomislil: “Nobena omamljenost se ne more upreti bolečini opeklin.” Plamen je oblizoval Bernardkine prste deset minut. Ko je prišla iz ekstaze in prišla k zavesti, ji je zdravnik pregledal roko, ki je bila brez sledi opeklin. Nato je sam k približal plamen k njenim prstom. Bernardka je hitro umaknila roko in vprašala: “Zakaj me želite opeči?”

Preberite še:Mlinarjeva hči, ki je kar osemnajstkrat videla Marijo!

Italijanskega puščavnika, ustanovitelja reda “najmanjših bratov”, ogenj ni opekel niti takrat, ko ni bil v mistični ekstazi. Brez težav je lahko z golo roko zgrabil palico razžarjenega železa ali pa dal roko v lonec z vrelim ognjem, ne da bi se opekel. Njegov dar je imel pogosto evangelizacijsko razsežnost in je pomagal ljudi pripeljati k veri.

Preberite še:Frančiškanski svetnik, ki je hodil po vodi

Osupljiv primer izjemne odpornosti človeškega telesa na ogenj nam daje tudi starozavezna zgodba o treh mladih Judih z imeni Šadrah, Mešah in Abed Nego, ki so živeli v Babilonu med letoma 586 in 538 pred Kristusom.

V tistih časih so bili Judje podrejeni babilonskemu kralju Nebukadnezarju, ki je ukazal, da morajo vsi prebivalci njegove države častiti poganski zlati kip. Trije mladi Judje so ukaz zavrnili. O tem, kaj se jim je zgodilo, beremo v Danielovi knjigi:

Tedaj se je Nebukadnezar raztogotil in izraz njegovega obraza se je spremenil nasproti Šadrahu, Mešahu in Abedu Negoju. Spregovoril je in rekel, naj peč sedemkrat bolj zakurijo, kakor so jo prej. Najmočnejšim možem v svoji vojski pa je rekel, naj zvežejo Šadraha, Mešaha in Abeda Negoja ter jih vržejo v gorečo, ognjeno peč. Brž so te može zvezali in jih oblečene v njihove suknje, pokrivala in druga oblačila vrgli v gorečo, ognjeno peč. Kajti kraljev ukaz je bil silno strog, peč pa močno zakurjena. Tako je ognjeni plamen do smrti ožgal može, ki so vzdignili Šadraha, Mešaha in Abeda Negoja. Ti trije možje Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so bili tako zvezani vrženi v gorečo, ognjeno peč.” (Dn 3,19–24).

Iz naslednjega opisa vemo, da ti trije Judje niso le preživeli: njihova telesa in celo oblačila so ostala popolnoma nedotaknjena.

Preberite še:Zakaj naj bi katoličani prebirali Sveto pismo

Sodobna pričevanja o odpornosti nekaterih svetnikov na ogenj nam dajejo vedeti, da zgodba o treh pogumnih mladeničih izpred več kot 2500 let ni legenda ali metaforično delo.

Je zgodba o resnični nevarnosti, resnični veri, vztrajnosti in pravem čudežu odrešenja tistih, ki so zaupali v Boga. O veličini tega dogodka nam povedo tudi poznejše besede samega kralja Nebukadnezarja:

“Hvaljen bodi Bog Šadráhov, Mešáhov in Abéd Negójev, ki je poslal svojega angela in osvobodil svoje služabnike, ki so zaupali vanj, prestopili kraljev ukaz in bili pripravljeni žrtvovati svoja telesa, da ne bi častili nobenega drugega boga in ga ne molili, razen svojega Boga … ni drugega Boga, ki more rešiti, kakor je ta.” (Dn 3,95–97).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.

Preberite še:V postni čas ne pojdi zato, da boš shujšal, ampak da boš odebelil odnos s Kristusom

Preberite še:Alberto, oslepel in brez rok, pravi, da je pes vodnik “najboljše darilo”

Preberite še:Kaj lahko storimo, da ne bi obsojali drugih