Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 24. maja |
Marija Pomočnica kristjanov
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Kljub temu da se ločujeva, ostajava oče in mama najinim otrokom”

slika.jpg

Fotografija je last Amine Mehanović.

Valerija Trček - objavljeno 02/03/22

"Ni slučajno, zakaj nekoga pritegnemo v svoje življenje. Največkrat nas nezavedno pritegnejo partnerji, ki nas potem, ko prvo obdobje zaljubljenosti in romantike mine, ranijo na enak način, kot nas je prizadel naš oče, mama ali skrbnik"

Na evropski ravni se število razvez povečuje. V Sloveniji je po podatkih ločitev sicer manj, vseeno pa do njih prihaja, čeprav se skušamo temu izogniti. Za sabo lahko prinesejo globoke rane, žalost, jezo, razočaranje. Posamezniki se znajdejo v stiski, mnogi pa žal v svoji bolečini ne pomislijo na najbolj ranjene – otroke.

Pogovarjali smo se z Amino Mehanović, psihoterapevtko v družinskem svetovalno-terapevtskem centru Anima Audiva. Ukvarja se s svetovanjem in terapijami za otroke, mladostnike in odrasle, dela tako s posamezniki kot tudi s pari in družinami. Med različnimi psihoterapevtskimi modalitetami uporablja tudi posebno terapijo EMDR, ki je mednarodno medicinsko priznana in zdravi podzavest ter ima izjemne rezultate.

Ljudje propad zakona velikokrat doživljajo kot osebni poraz. Zakaj je pomembno, da ljudje predelajo izkušnjo ločitve in kako naj to naredijo?
Mnogi to vzamejo kot osebni poraz, sploh če izhajajo iz družine, ki je bila navzven ali pa sicer zelo trdna. Ločitev težje sprejmejo kot nekdo, ki že izhaja iz družine, ki je bila enoroditeljska ali kjer sta bila starša razvezana.

Zelo je pomembno, da partnerja, ki se razhajata, ločita: midva kot partnerja se ločujeva, ampak še vedno ostajava starša. Zelo je pomembno je, da sva povezovalna starša, ki delujeva izključno v korist najinih otrok.

slika-4.jpg

Seveda je to obdobje za oba partnerja zelo težko. Prisotnih je ogromno jeze, zamer, bolečin. To je treba sprocesirati. A kljub temu tudi takrat, ko smo najbolj jezni na partnerja, ne smemo pozabiti, da ravno brez te osebe ne bi bilo tega čudovitega otroka. Tako lahko takrat, ko si najbolj prizadet, vendarle začutiš hvaležnost do te pomembne osebe v tvojem življenju.

Zavedati se je treba, da imajo otroci pravico do obeh staršev. Ne nazadnje smo mi izbrali ravno tega očeta oziroma to mamo svojim otrokom in je dobro, da tega ne pozabimo in da sodelujemo izključno v korist otrok.

Če pogovori s svojci in prijatelji ob razpadu partnerske zveze niso dovolj, je modro poiskati terapevtsko pomoč. Pomembno je najprej sestaviti sebe, si dovoliti preboleti in odžalovati izgubo ter hkrati postati še boljši in podpirajoč starš.

Ogromno partnerjev je maščevalnih do svojega bivšega partnerja: “Ne bom ti dal/a otroka, ne bo s tem tvojim partnerjem/partnerico”. In s tem največjo škodo in bolečino povzročijo svojemu otroku.

Kako pa otrokom sporočiti odločitev za ločitev?
Otrok družinsko dinamiko v celoti ponotranji: kreganje staršev, ignoriranje, zmerjanje, poniževanje, pogosto celo nasilje ali razne oblike kemičnih in nekemičnih odvisnosti. Vse to usodno vpliva na razvoj otroka. Prav vse ponotranji in jemlje osebno: “Jaz nisem bil priden, zato je ati odšel; jaz sem dobil slabo oceno, zato sta se kregala, kriv sem.”

Nekateri starši stresajo jezo na otroke: “Zaradi tebe sva se kregala, ker imaš spet slabo oceno.” Nujno je, da se otroka razbremeni vsake krivde. Otrok ni kriv in odgovoren za dinamiko odraslih!

Treba mu je dati vedeti, da je v redu, če gre k atiju/mamici ne glede na to, ali ima novo partnerko, novo družino, da mu je dovoljeno veseliti se. Ko se vrne domov, je pomembno, da je ljubeče sprejet. In še enkrat, otroku je potrebno povedati, da krivda ni njegova. Z njim se je treba pogovoriti, ga pomiriti, mu olajšati in ga razbremeniti občutkov odgovornosti.

slika-2.jpg

Kako lahko starši, kljub temu da se ločijo, ohranijo normalen odnos v dobro otrok?
Marsikomu je to težko, nimajo interesa do sprememb in si leta škodujejo, nagajajo. Pomembno je, da partnerja zmoreta konstruktivno in spoštljivo komunicirati, kdaj se otroka pripelje, kaj otrok potrebuje in da se pozdravita, kar je odraz zrelosti in zavestnosti posameznikov.

Seveda v začetni fazi ni lahko, a iz srca priporočam, da partnerji pridejo na terapijo, svetovanja, da bodo zmogli znova na novo zaživeti in to dovoliti tudi svojim otrokom, ki si to najbolj zaslužijo. Za otroka je blagoslov, če spet vidi nasmejano mamico in nasmejanega očeta.

Le v primeru, ko gre za zlorabljajočega starša, ki je otroku škodljiv, je pomembno, da se ga zaščiti.

Ločitev je lahko tudi blagoslov. Težko mi je, ko mi odrasli na terapijah povedo, da so kot otroci na kolenih prosili svojo mamo, naj se loči. Pa se ni zmogla, saj je želela, da imajo družino. Včasih starši rečejo: “Samo zaradi tebe ostajam s tvojim očetom/tvojo mamo.” A veste, kakšno odgovornost preložijo na svojega otroka, ki je potem “odgovoren”, da je mama nesrečna, da je oče nesrečen, ker si v resnici ne želita biti skupaj?! Otroku se v podzavest zaklenejo občutki strahu, nemoči, odgovornosti za srečo svojih staršev in globoki občutki krivde.

Veliko ljudi vztraja v toksičnih odnosih, kjer ni več ljubezni, se celo sovražijo, varajo ali je prisotno celo nasilje in različne odvisnosti, ker imajo skupno premoženje in jih skrbi, kaj bodo ljudje rekli. Ostajati skupaj v takšni patologiji zares ne more biti blagoslov in darilo za otroka. Veliko boljše je, da otrok živi z enim od staršev v miru in se srečuje tudi z drugim staršem, da ima lepe odnose, kot pa da živi pod isto streho, kjer se sovražijo, ignorirajo, zmerjajo, ponižujejo, tepejo, zlorabljajo.

Konec odnosa za sabo pusti neke posledice. Kaj moramo storiti, da ne bi teh ran prenesli v naslednji odnos?
Ni slučajno, zakaj nekoga pritegnemo v svoje življenje. Največkrat nas nezavedno pritegnejo partnerji, ki nas potem, ko prvo obdobje zaljubljenosti in romantike mine, ranijo na enak način, kot nas je prizadel naš oče, mama ali skrbnik. Nezavedno pritegnemo v svoje življenje človeka, pri katerem nam je nezavedno znan neki vzorec iz primarne družine. Če se s tem ne soočimo in delamo na tem, lahko partnerje menjavamo in vendar zopet naletimo na podoben vzorec.

Naj dam konkreten primer. Lahko imaš partnerja, ki te žali, ponižuje, da se ob njem počutiš, da nikoli nisi dovolj dober, vreden, da nikoli nisi videti dovolj dobro. Če pogledamo globlje, lahko ugotovimo, da so te lahko že starši kritizirali, da nisi bil dovolj dober. Ob njihovem primerjanju, kričanju in zmerjanju si se počutil nevreden, kar si ponotranjil v svojo podzavest. Torej imaš v sebi  globoko prepričanje o sebi, da nisi vreden in da si ne zaslužiš ter nezavedno pritegneš partnerja, ki to potrjuje s svojim poniževalnim odnosom do tebe. Zato je zelo dobro priti na terapijo in videti, kje sem sam s sabo, kaj potrebujem jaz, kaj želim pozdraviti.

slika-3.jpg

Ali je lahko ločitev neki vzorec, ki se prenaša iz generacije v generacijo?
Je lahko, ni pa pravilo, ne moremo posploševati. Na misel mi je prišel moški, ki je prišel k meni na terapijo. Jokal je: “Ne morem verjeti. Ločil sem se, pa sem rekel, da se nikoli ne bom.” Sram ga je bilo. Počutil se je osebno poraženega. Njegovi starši so preživeli marsikaj, kljub temu so ostali skupaj. In njemu je bila to svetinja.

Če vam zaupam svojo izkušnjo, izhajam iz družine, kjer so starši ločeni. In ta vzorec je pri meni ostal. Ko sem se poročila zelo mlada, sem pomislila: “Če ne bo šlo, se bom ločila. Bom že zmogla sama z otroki. Tudi moja mama je zmogla.” Meni to ni bila tabu tema, kot je bilo temu moškemu.

Torej, vzorec se lahko prenaša, lahko pa nekdo reče: “Ravno zato, ker je bilo to pri nas, jaz tega ne bom imel.” Seveda je pomembna naravnanost obeh partnerjev.

Kakšna pa je bila vaša izkušnja ločitve?
Ko sem sem ločila, sem bila zelo mlada. Ker sem bila sama otrok ločenih staršev, sem vedela, kako sem trpela, kadar mi ni bilo dovoljeno, da vidim očeta, ali ko sem ga čakala, pa ga ni bilo, ali kadar sta se prepirala.

Vedela sem, da nikoli ne bom tega naredila svojima sinovoma. Zato sva se midva dogovorila: “Jaz ne kritiziram tebe, ti ne kritiziraš mene. Otroka nista kriva. Lahko prideš, kadar želiš, kadar otroci želijo. Pomembno je samo, da spoštujeva te dogovore.” In smo zares vsi skupaj ohranili lep odnos.

Pomembno je, da ohraniš spoštljiv odnos in ozavestiš  tudi svoj ego in lastne zamere, rane in nedelujoče vzorce. Lastno jezo spihaj v športu, s prijatelji in najdi si terapevta. 😉

To ne pomeni, da pred otroki skrivamo žalost, jezo. Čustva so v redu, Bog ne daj, da bi jih prikrivali. Zelo je pomembno, da so čustva dovoljena in da otroke naučimo, kako jih na primeren način izrazijo. Nedopustno je, da učiš, kako otrok ne sme izraziti svojih čustev, sam pa kričiš, zmerjaš in razbijaš po hiši!

Predvsem v katoliških krogih je ločitev lahko precej ranljiva tema. Na kakšen način lahko pristopimo k nekomu, ki se ločuje, in mu nudimo oporo, ne da bi pri tem povečali njegovo bolečino?
Zelo je pomembno, da ne obsojamo. Že Jezus je rekel: “Ne sodi.” Kaj potrebujemo, ko smo v stiski? Potrebujemo sočutnega prijatelja. Že to je veliko, če te nekdo posluša. Da ne sodimo, ampak rečemo: “Kako mora biti to zate težko.” Kadar ne vemo, kako bi pomagali, je modro vprašati, kako lahko drugega podpremo: “Kaj lahko naredim zate? Kaj potrebuješ?”

Vsi kdaj potrebujemo pomoč. Prav zares ni sramotno poiskati pomoč. Pravzaprav je modro in odgovorno poiskati pomoč, če čutiš, da jo potrebuješ. Ko čutiš stisko, če so težave v partnerskem odnosu ali pa če ne moreš delovati konstruktivno in ljubeče kot starš, ker si sam preveč depresiven ali nemočen, potem je res skrajni čas, da poskrbiš zase in s tem za svoje ljubljene.

Če sem zadovoljna s seboj kot ženska in kot oseba, potem sem lahko tudi krasna mama, prijateljica, partnerica, kolegica. To je zelo pomembno. Ni treba, da je mama dobra mama v smislu žrtve, kot je bila prikazana Cankarjeva mati. Pomembno je, da je ona dobro, in le takrat lahko ljubeče in zdravo daje in podpre svoje bližnje. Enako velja tudi za moške, seveda. Objemi se! Poskrbi najprej zase, da boš lahko čudovito poskrbel tudi za druge!

Tags:
ločitevodnosistarševstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.