Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Glavno pri avtoriteti je, da izhaja iz ljubezni”

matevž vidmar dkps

Lojze Grčman | Aleteia

Lojze Grčman - objavljeno 03/03/22

"Vzgojiteljski poklic za fante ni tako privlačen, ker smo storilnostno naravnani. Vzgoja je proces"

Poučuje verouk, že deset let, v prostem času rad pohajkuje naokrog, je strasten ljubitelj knjig in napiše kak blog. Je podpredsednik Društva katoliških pedagogov Slovenije. Poklicno pa je Matevž Vidmar direktor Rahelinega vrtca v Preski pri Medvodah in več kot primeren sogovornik za intervju o vzgoji, šolstvu ter (katoliških) učiteljih.

Kaj pedagog, ki je katoličan, prinaša ali bi moral prinašati v svoje delovno okolje? Kaj prinaša med neverne, oddaljene sodelavce, kolege, učence, dijake?
Društvo, ki ga zastopam kot podpredsednik, ima ogromno članov, ki so verni in delajo v javnih šolah. Njihove izkušnje me vedno znova nagovarjajo. Tem učiteljem se velikokrat ni lahko izpostaviti, ker so verni. Prinašajo blagoslov in molitev. Ni treba, da se razglašajo, da so katoličani in delajo velike reči. Z molitvijo za kolektiv prinašajo mir in sožitje. To je dodana vrednost katoliškega pedagoga na javni šoli.

Kako jim pri osebni rasti pomagate v društvu?
V društvu zelo poudarjamo notranjo rast naših članov. Poleti pripravljamo duhovne vaje za pedagoge, učitelje, ki so zelo dobro obiskane. Tam velikokrat slišim zgodbe, kako učitelji “prinesejo” s sabo na duhovne vaje učence in dijake, predvsem tiste bolj problematične, ter druge težave. Vse to izročajo Bogu. Na koncu velikokrat slišim: “Prišel sem z neko stisko, domov pa odhajam pomirjen.” Če se vrneš v kolektiv pomirjen, s predelano problematiko, če ne prihajaš z nervozo in slabo voljo, to pomirjenost prinašaš tudi sodelavcem.

Kako učitelji gradijo avtoriteto? Poleg strokovnih veščin, seveda.
Če je avtoriteta iskrena in poštena, je dobrodošla in zelo lepo sprejeta. Avtoriteta ne sme biti pozicijska, ne sme se je ustvarjati zaradi sebe. To sem v vrtcu doživel že velikokrat. Ko sem dveletni punčki vzel grabljice, je začela jokati, čeprav sem jo že prej opozoril, da jih ne uporablja pravilno.

Nato sem ji razložil, da jih bo dobila nazaj, če bo z njimi lepo delala. Zdaj je stara tri leta in imava odličen odnos. Vedela je namreč, da ji grabljic nisem vzel zaradi sebe ali ker bi ji hotel slabo, ampak ker je delala narobe. To je spoznala, nehala jokati in dobila grabljice nazaj.

matevž vidmar dkps

Tudi doma sem bil deležen tovrstne vzgoje. Bil sem deležen kazni. Ampak sem vedno vedel, zakaj. Glavno pri avtoriteti je, da izhaja iz ljubezni. To je merilo. Da narediš nekaj zaradi tega, ker veš, da bo za otroka dobro. Nekemu fantu sem dal štirikrat popraviti domačo nalogo. Ko jo je prinesel četrtič, je bil srečen, ker je vedel, da ga bom pohvalil, saj se je potrudil. Res pa je, da me je pri tem podpirala njegova mama. 

Kako pa poteka delo z najstniki?
So vedno znova izziv. Glede na prejšnje vprašanje pa staršem večkrat predajo le kazenski del, ne pa vzroka za to. Starši tako dobijo le en del informacije. In zato je vedno znova ključnega pomena komunikacija med pedagogom in starši, v medsebojnem zaupanju.

Katoličani, tudi v šoli, smo še bolj zavezani k temu, da tudi delamo to, kar govorimo.
Da, Jezus veliko zahteva od nas. Papež mu sledi. Zelo je usmiljen do obrobnih, oddaljenih, kar je povsem Jezusova drža, in zahteven do kristjanov. To je prav. Zahtevni moramo biti tudi sami do sebe. Tak je bil Jezus do svojih učencev. Ko Simon Peter reče nekaj narobe, mu Jezus odvrne: “Poberi se, Satan!” To so težke besede za nekoga, ki kasneje postane prvak apostolov.

Morajo katoličani v splošnih šolah velikokrat plavati proti toku?
Da, včasih pa kaj tudi pogoltniti in si misliti svoje oziroma pretrpeti. To je včasih zahtevno, sploh če veš, da zagovarjaš resnico. Morebiti je tega sedaj manj, ampak v devetdesetih letih si zelo težko prišel na pomemben položaj, če si bil deklarirano veren, vsaj kolikor jaz vem.

Marsikateri pedagog se sprašuje, ali je vredno vztrajati. Že na pedagoški fakulteti je takšno vzdušje. Pred leti sem imel kolegico, ki jo je obiskovala. V predavalnici je bilo 60 ljudi. Dva študenta sta se izrazila proti sprejetju družinskega zakonika. 58 pa jih je bilo za, vključno s profesorjem. Izpostaviti se v takem okolju proti avtoriteti, kot je profesor, je zelo pogumno dejanje. A to se, navsezadnje, pričakuje od nas. Da smo sol zemlje in luč sveta.

MAN; PRAYER
Preberite še:Molitev za Ukrajino

Čemu in komu je namenjen sinodalni dan Društva katoliških pedagogov Slovenije?
Papež Frančišek nas je spodbudil s sinodo in odličnim naslovom Hodimo skupaj. Če je tako, ne bomo s te poti odrinili nikogar. Naš sinodalni dan je nastal tako, da smo začutili papeževo pobudo in spoznali, da bi v društvu lahko pridali nekaj, česar npr. župnija ne more. Naše društvo ima člane po vsej Sloveniji. Primarno smo povabili ljudi v pedagoškem poklicu. Vabljeni pa so tudi drugi, ne naši člani, da iskreno spregovorimo o Cerkvi in našem pogledu nanje.

Sinodalni dan

Sinodalni dan bo po Zoomu potekal v soboto, 5. marca. Program in povezavo, prek katere se lahko prijavite, najdete tukajle.

Ste prepričani, da tudi ljudje, ki niso toliko v jedru cerkvenega dogajanja, sploh vedo, kaj pomeni beseda sinoda?
O imenu sinodalnega dne smo se spraševali tudi mi, zato smo njegov namen opredelili v vabilu. Se strinjam: velikokrat imamo težave s prenašanjem svetopisemske in cerkvene govorice zdajšnjemu svetu.

Kot katehet otrokom pogosto razlagam povsem osnovne stvari. V teh letih mi je postalo jasno, da če uporabim besedi koncil ali sinoda, me bo razumel redkokdo. K verouku prihajajo otroci, ki so dobesedno z obrobja. Ko vprašam, kdo je trenutni ljubljanski nadškof, 75 odstotkov otrok tega ne ve.

V katerem razredu?
V šestem in sedmem. Ampak jim ne gre zameriti. Niso krivi oni.

Kaj je mogoče storiti, da bo drugače?
Katehet sem deset let. Naše veroučne učilnice so se v tem času razpolovile. Masovnega katolištva, kot smo ga poznali pred dvajsetimi leti, je konec. Kvantitativnega katolištva ni več, čas je za kvalitativno katolištvo. Skupnosti, ki so manjše, so bolj aktivne. Tisti, ki je tam, je tam z nekim razlogom.

Ko sem pred dvajsetimi leti šel k birmi, nas je bilo 78. Od teh ni zdaj v cerkvi skoraj nikogar več. Danes je birmancev 20, 30. Upajmo, da jih nadaljuje pot v krščanstvo recimo 15. Spremeniti moramo vzorce. Tudi če nas bo na sinodalnem dnevu 10, bo odlično. Teh 10 lahko spregovori naprej. Bolj kot o metodah moramo v Cerkvi govoriti o vsebinah.

matevž vidmar dkps

Kako se znajdete v poklicu, ki je primarno prepoznan kot ženski?
V kolektivu desetih oseb smo trije moški. Gre za drugačno dinamiko, kot bi jo imel povsem ženski kolektiv. To je svojevrsten izziv, ampak s pogovorom in medsebojnim razumevanjem ter veliko molitve v ozadju stvari tečejo.

V vrtcu se feminiziranost celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa ne pozna toliko, saj je otrok v prvih letih že po naravi več z mamo. Bolj se mi zdi to težava v osnovnih in predvsem v srednjih šolah. Fantje in dekleta potrebujejo tudi moški lik, ki je morda že po naravi bolj avtoritativen. Lahko imamo dijaka, ki se v celotnem izobraževalnem procesu ne sreča z nobenim moškim likom.

Vzgojiteljski poklic za moške morda ni tako privlačen. Moški smo bolj storilnostno naravnani. Radi vidimo rezultat. Vzgoja pa je dolgotrajen proces. Treba si je vzeti čas in biti potrpežljiv. Sadov dela velikokrat ne vidiš hitro, zato ta vloga pogosto ni privlačna za moški lik. Glede tega so ženske bolj potrpežljive kot moški.

Kaj lahko moški prinese v vrtec?
Veliko. Že s pojavo. Jaz ne naredim nič, da bi bil otrokom všečen. Vedo, da sem zelo vztrajen, ne popuščam in da znam biti bolj trmast kot oni, saj vselej preizkušajo meje. A imajo me radi. Ne bojijo se me, objamejo me sami od sebe.

Ne vem, s čim sem si to zaslužil. Predvidevam, da s svojo pojavo in tem, da sem moški v večinoma ženskem okolju. Vzgojitelj ima v vrtcu neko “prednost”. Manj nas je, ta lik je zato bolj opazen. Otrok potrebuje očeta in mamo, ne dveh mam ali dveh očetov. Tudi sam namreč izhajam iz enostarševske družine in se zavedam, da v svojem življenju nisem bil deležen očetovske vloge.


Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.