Sredi vojne zmede v Ukrajini je mali bolni deček čakal, da ga posvojitelja odpeljeta na svoj dom v San Antoniu v ameriški zvezni državi Teksas. Težava štiriletnega Ruslana, ki trpi za cerebralno paralizo, je bila, da je živel v sirotišnici v vzhodni Ukrajini, prav tam, kjer je bila na položajih tudi ruska vojska. Na srečo sta bila Ruslanova nova starša trdno odločena, da sinka varno pripeljeta domov.
Kelci in Theron Jagge sta se takoj zaljubila v posvojenega sinka. Kelci je v pogovoru za medije povedala: "Njegovo sliko sva videla, še preden sva se sploh odločila za posvojitev. Rekla sva si: 'Zdaj je pravi čas. Bolj pravega ne bo.'" Takrat seveda nista vedela, kako zelo resnične so njune besede.
Ko sta bila v Ukrajini, je nastala težava, da so bili vsi leti odpovedani, Američanom pa so naročili, naj čim prej zapustijo državo. Par je obtičal v Ukrajini, ker se je mali Ruslan boril s pljučnico, onadva pa nista imela urejenih vizumov, ki bi jih potrebovala za odhod iz države.
"Na tej točki smo tekmovali s časom. Zanj nisva mogla dokončno urediti vizuma do petka zvečer, tik preden so evakuirali prostore veleposlaništva. Ruslan je dobil zadnji vizum, ki ga je veleposlaništvo izdalo pred evakuacijo," je pojasnil Theron.
Z vero sta premagovala oviro za oviro
Pritisk na zakonca se je stopnjeval, saj so jima na veleposlaništvu svetovali, naj čim prej zapustita državo. Mislila sta, da sta vizum dobila po hitrem postopku in polna upanja sta se z bolnim Ruslanom odpravila na letališče.
Ko pa so prispeli na letališče, so njihove vizume zavrnili in paru povedali, da ne morejo zapustiti države. "Rekla sem jim: 'Poglejte najinega sinka. Umrl bo, če bomo morali čakati 30 dni. Teh 30 dni ne bo preživel.' Pa jim ni bilo mar," je povedala Kelci.
Uspelo jima je najti odvetnika, ki je posredoval, in na srečo so bili dokumenti nekaj dni pozneje urejeni. In zahvaljujoč družinski medicinski sestri ter neprofitni organizaciji, za katero dela, so dobili let iz Ukrajine in se odpravili domov.
"Vse to je bil Gospod. Vse je bilo Božje delo. Na poti so se dogajale malenkosti, ki so nam odpirale vrata, da smo se lahko vrnili domov," je poudaril Theron.
Končno doma
Zdaj, ko bdita ob postelji svojega sinka na oddelku za intenzivno nego v eni od bolnišnic v Teksasu, se Theron in Kelci dobro zavedata, da drugi otroci iz Ruslanove sirotišnice niso imeli tolikšne sreče. Čeprav so sirotišnico evakuirali, je njihova prihodnost izjemno negotova.
Medtem ko morda kdo misli, da sta bila Jaggova malce nora, ker sta tako ogrožala lastni življenji, pa Kelci upravičeno pojasnjuje: "No, če bi bil to vaš otrok, ki bi obtičal na vojnem območju, bi gotovo storili vse, da ga spravite na varno."
Molimo, da bi Ruslan hitro okreval po pljučnici in da bi užival življenje s svojimi novimi starši v Teksasu. Molimo tudi za tiste, ki niso mogli pravočasno zapustiti Ukrajine ter živijo v strahu in negotovosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
